Erich von Daeniken: Nazca

Misterij skrivnostnih podob in neskončnih črt v okolici Nazce v Peruju.

Za 100 dolarjev vas z letalom zapeljejo čez "pampo da Nazca", kjer iz letalske perspektive požirate vpraskane slikarije na puščavski površini, ki vam kaže podobe velikega pajka, kolibrija, opice, spirale, ribe in drugih. Toda, če vam uspe kot raziskovalcem a la Kosok, Reiche in Daeniken poleteti še globje, ugledate še večje čudo: 60 kilometrsko dolino, v katero so postavljene dolge ravne črte, nekakšne pristajalne steze - med njimi ena dolga kilometer in široka 200 metrov -, ob katerih je vsekan v teren še ptič z razponom kril prek 200 metrov, z lica pobočja pa se dviga 29 metrov visoka človeška podoba, ki vas z roko pozdravlja v nebo.

Kaj s tem? Lahko opazujete in se čudite, kaj vse so ustvarila stara plemena. Ter preprosto uživate v nedojemljivih gradnjah preprostih ljudstev, ki vas presenečajo s sposobnostjo kolosalnih stvaritev.

Lahko pa tudi razmišljate in se vprašate: kaj je to bilo, zakaj je to nastalo, kdo je to ustvaril?

Prva reč, ki človeku pade na misel, je podobnost s pristajalnimi stezami za letalska plovila. In od tod šokantna izpeljava, da je pred tisočletji staro ljudstvo postavilo letališča!?? Ker dokazov ali indicev, da bi se stari Indijanci sami prevažali z zrakoplovi, Daeniken ni našel, se je uzrl v nebo in postavil teorijo, da so bile v Nazci pristajale vesoljske ladje z bitji iz vesolja.

Drugi raziskovalci so postavljali svoje teorije: Isbell, da Indijanci niso imeli skladišč za hrano, pa so se bali, da se prebivalstvo ob dobrih letinah preveč na poveča in so ga zato raje vpregli v trošenje energije pri izgradnji gigantskih obrednih klesarij, Stierlin, da so steze v kamnu preživele sledi orjaških tkalskih mrež, Breunig, da gre za velikansko predinkovsko športno igrišče, drugi spet drugačne.

Skratka, knjiga je Daenikenov spopad z argumenti za svojo versus drugim teorijam; eden močnejših je premislek, da so steze, liki in statue dobro vidni šele iz zraka.

Ker pa je običajni bralec laik, in ne antropolog, arheolog ali zgodovinar, kaj šele, da bi si reči kdaj šel ogledat na lastne oči, lahko samo sledi avtorjevim dokazom. Njegov trenutek nastopi na koncu, ko se odloči, ali je bral le zapeljivo literaturo ali racionalno interpretacijo svetovnega čuda.