Jože Pučnik: Izbrano delo

Jože Pučnik je poznan predvsem kot politik in nekdanji politični zapornik. Toda med politiki izvzemši Franceta Bučarja je bil edini, ki je tudi mislil čas, ki ga je živel. In kajpak tudi objavljal svoje misli. A vendar, njegova značilnost je bila neuspeh. Kot politik je ostal v spominih kot tisti, ki mu ni uspelo premagati M. Kučana na prvih svobodnih volitvah, kot politik je bil tisti, ki je vodil parlamentarno komisijo, ki je raziskovala povojne poboje, a razen nekaj vednosti ni dosegla ničesar, kot politik se je resignirano umaknil iz politike, kot filozof oz. sociolog je pisal članke zaradi katerih so ga dvakrat zaprli, ne da bi njegove ideje pred tem okužile Slovenijo.

Zakaj je potem sploh pomembno njegovo delo? Pučnikova značilnost je bila izjemnost. Ne le, da je bil self-made man, tudi pisal, mislil in počel je reči, ki jih njegovi sodobniki niso.

V knjigi je posebej indikativen članek Brez naveze, objavljen l. 1985 v Novi reviji, v katerem opisuje svoje zaporniške izkušnje in čas, ko je bil sredi šestdesetih drugič izpuščen iz zapora. Ko je prebral neki Kardeljev tekst, je takoj sklenil napisati kritiko na račun partijskega monopola. Svoje besedilo je pokazal prijateljem, enemu, drugemu, tretjemu. Povsod enaka previdnost, ni smiselno zdaj, Kardelj je tako ali tako v nemilosti pri Titu, tedanja velika imena Perspektiv so bila zadržana. Sama so izbrala bolj ezopovsko govorico. Pučnik je bil straight-on pisec in raje, kot da začne pisati partiji dopadljive ali vsaj sprejemljive tekste, je emigriral. 20 let kasneje se je vrnil kot isti Pučnik, ki pa je s svojo direktno kritiko in zahtevami po vpeljavi večstrankarskega sistema vsekal novo govorico kritičnosti. To je bilo pragmatično njegovo najbolj uspešno obdobje, zakaj njegov eksplicitni stil se je selil tudi na "domače" kritike enopartijskega režima.

Knjiga ni le posthumni hommage, je zgodovinski prerez dovoljenih idej na Slovenskem. Pred bralcem so zdaj misli, ki jih ni bilo dovoljeno pisati konec petdesetih, pogledi, zaradi katerih so te zaprli sredi šestdesetih, vizije, ki so bile na meji dopustnega konec osemdesetih. Ko danes prebiramo njegove analize iz devetdesetih, v katerih je minuciozno seciral izvajanje povojnih pobojev ali medvojno delovanje komunistične in protikomunističnih strank, vidimo torzo nenapisanega dela - zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem.