Torgny Lindgren: Lepa Merab

Kratke zgodbe švedskega pisatelja, ki nosi isti priimek kot slavna Astrid, avtorica še slavnejše Pike nogavičke.

Ne, nista v sorodu, tudi slog ju ne druži, Astrid je pisala o otrocih sodobnosti, Torgny o dedih davnine, delita torej le razširjen švedski priimek v pomenu Lipova veja. Torgny mu je bližji, zakaj tudi njegovi teksti izhajajo iz prvinskega stika z naravo, kot je iskanje vode, ruvanje gromozanskega drevesnega panja ali ljubezen s krasotico Merab, ki je najlepša med kravami. "Kdor zna prav videti kravo, temu ni treba videti nič drugega na svetu."

Podeželski milje z začetka dvajsetega stoletja, ki pa ga ne zaznamuje trdo garanje, značilno za duh slovenske literature. Avtor, ki velja za pisatelja socialdemokratskih nazorov, pretke svoje pisanje s stavki Biblije, ki urejajo življenja njegovih junakov. Moralični red? Nasprotno, izbira namreč nenavadne heroje, ki jih odlikuje norost. Norost, ki pa ni znamenje patologije, marveč svojski način bivanja, za katerega Torgny najde oprijemališče v Svetem pismu. Njegov Samuel Burvall se je npr. odločil, da bo živel kot puščavnik, za nekaj let se je zaprl v podstrešno izbo, v katero so mu svojci nosili hrano, dekle, ki ga je imela rada, pa se je prihajala pogovarjat z njim skozi kovinsko cev. Krojaču Molinu je žena utekla k orjaku v drugo vas, on pa je presenetil okolico z mirnostjo, s katero je čakal leta, da je žena zapustila ljubimca zaradi novega možakarja, in potem spet nadaljnja leta, da se je vrnila k njemu. Nič usodnega, vmes in vseskozi je užival v krojenju in v pogruntavščini prtičkov, na katere je všival različne biblijske misli.

Pisatelj, ki ga štejejo za švedskega Camusa.