Michal Viewegh: Vzgoja deklet na Češkem

Delo češkega ironika in tragikomika.

Ob pojmu sodobni češki humor takoj pomislimo na Kundero, Kratochvila, Škvoreckega, če nam misel ne uide še na Slovaka Hrabala. Različni, a v nečem tako podobni - v izjemni samoironiji, ki je obenem prefinjena in neizprosno zajedljiva. Trade mark intelektualne duhovitosti.

Ali tudi Viewegh pripada istemu krogu? Generacijsko (1962) nikakor, čeravno je prav tako izredno priljubljen zaradi humornega pogleda na svet. Tudi njegov junak ni dejavni akter, ki bi diktiral tok zgodbe, je prej antiheroj, zgolj vržen v zgodbo. Kot učitelj, ki ga najame novi bogataš, da bi animiral njegovo zdolgočaseno hčerko. Kaj bo storil pisatelj in mojster kratkih zgodb? Bo ostril učenkino misel in ji odpiral svetove tako kot angleški učitelj pri Poslednjem kitajskem cesarju? Nak, za njegov profesionalni uspeh šteje že to, da bogataševa hčerka v eni uri blekne - buuu! Za to dobi lepe denarce, njegov plačnik je nadvse zadovoljen s pisateljem.

Knjiga je pisana kot ironični prerez postkomunistične tranzicije, novih parvenijev, učiteljev, ki so še včeraj slavili komunizem, ter drobnih zapeljevanj in usodnih ljubimkanj.

Vsekakor lahkotno in zabavno, vendar pa brez prave ideje. Roman sicer res teče v humoreskni maniri, a z obrati, ki premetavajo usode na trivialen način. Pisatelj je resda mojster metiera, toda žal niti koraka od tod. Skratka, zna pisati, pravzaprav edini problem je v tem, da ne ve, o čem bi pisal. Vsebina, ki jo obdeluje, je preveč lahkotna, liki preplitki, obrati prebanalni. Bralni vtis je, kot da piše na silo, kot da si zgodbo mukoma izmišlja in jo krpa od strani do strani.

Povsem drugače kot pri velikanih češkega humorja Kunderi, Kratochvilu in Škoreckemu, kjer zgodbe kar vrejo iz pripovedovalcev.

Pri literaturi pač često velja, da velja brati stare, ki so boljši od novih.