Rudi Šeligo: Izgubljeni sveženj

Družbeni roman.

V izhodišču sta človek in zgodovina, Tomaž Lakner in padec Berlinskega zidu.

Vendar to ni zgodba o akterju demokratizacije, ki se je bil boril za visoke ideale, potem pa se znašel v sprijeni postkomunistični tranziciji. Heroj je z druge strani, eden tistih, ki mu je bilo vseeno za politične ureditve, on se je v usodnih trenutkih bavil s preprodajo deviz. Roman orisuje psihoportret tega moža, ki ga ne vodijo ne ideje ne estetski stili ne radovednost nad bivanjem. Tudi ne lastno ime, zakaj v šankovskih krogih ga poznajo kot Pastirja. Kaj potem sploh počne mož brez osebnosti? Pisatelj ga vmesti v krog divjih podjetnikov, lastnikov kafičev, švercerjev z ljudmi, izterjevalcev, šoferjev kamionov, trgovcev s striptizetami ... Junak služi kot tista kost, okoli katere je zgrajena druga pripoved, reistično natančna zgodba o mentaliteti, pravzaprav bolj tuzemsko - o primarnih obnašanjih teh ad hoc zaslužkarjev z roba zakona. Za roman bi lahko rekli, da teče v obliki literarizirane psihosociologije, ko bi avtor junaku ne ukradel delčka zavesti in ga pognal po drugi poti, po arhaični poti k naravi prek izkušnje izumrlega poklica klateškega sadjarskega obrezovalca med zapuščenimi sadovnjaki notranjskih hribovji in od tod spet v tovornjakarja, ki konča v rokah čečenskih upornikov.

V katerikoli milje ga pisatelj že postavi, povsod je junak samo kot ornament, ki krasi pretanjenje portrete in orise delovanja teh vzporednih mašinerij, naj si bodo principi delovanja čečenskih klanov, ali pa kriminalistov v preiskavi. Roman ni hiter, zakaj ne žene ga hitrost dogodkov, ampak ga sestavlja počasno iskanje besed ter izbiranje opisov, ki pred bralca postavljajo enega izmed duhov časa. Ker Šeligo ni le opazovalec, ampak avtor, ki bi rad razumel notranjo logiko junakovega bivanja, poišče zgodovinsko paralelo. Ustvari Tomaža D. Lucknerja, kominternovskega revolucionarja, ki ga postavi v špansko državljansko vojno. Od tam med zahodne partijske emigrante, korak v Moskvo, jasno v partizane, čas OZNE in Golega otoka ter ga prižene do padca komunizma. Seveda pod fluidnostjo imena, ki se pretaka od Samotarja, Črtomirja, Thomasa, Fome, vsakič po novi partijski potrebi.

Skratka, lik izšolanega partijca preživi padec berlinskega zidu v podobi brezdušnega zaslužkarja, ki ga zdaj vodi bog svobodnega pranja denarja, izogibanja davka, torej divjega kapitalizma.

Roman, ki sledi individualni usodi junakov, ki pa je pisan kot zgodovina in postzgodovina komunizma; brez očitkov in sodb, samo kot precizna uprizoritev vzgibov in konfrontacij njenih junakov.