Katy Watson: Zadeta od življenja

Tretjeosebna izpoved odvisnice, ki se po petih letih zadevanja odloči za "spust" s heroina ...

A "to" seveda ne prvič, "to" je Esther poskušala že mnogokrat (nazadnje takrat, ko je njen partner vzel prevelik odmerek heroina in le po nekakšnem čudežu preživel), vendar ji tozadevno slovo nikoli ni niti približno uspelo, saj jo je v kriznih trenutkih odvajanja (čez dan se ji je z nekako prisiljeno razumnostjo le posrečilo brzdati slo po mamilu, toda v času noči je bil njen pohlep isto kakor polna luna za volkodlaka) vedno prešinilo "odrešujoče" spoznanje, da je pač najboljši način, da preneha z uživanjem droge, pravzaprav ta, da nekaj malega vzame zdaj, samo tokrat, da premosti trenutek slabosti.

Skratka, vedno znova in znova se je tako vračala v primež "žametnih" krempljev starega, zvestega prijatelja in odrešenika, heroina, ki je, kljub temu da je bila nekoč popoln ateist in skeptik, prepričljivo postal njen bog, njen smisel in vera, središče in gospodar, odgovor na vsa vprašanja ...No, in tudi zdaj, že po dveh mukotrpnih dneh abstinence, Esther zapada v vse globljo krizo. Čemu in zakaj vse to samotrpinčenje in odrekanje, se sprašuje: in navsezadnje zgrozi ob pomisli na "prestop" v t.i. normalno (beri: po njenem banalno) življenje, ko pa ji v "družbi" s heroinom čas preprosto - mineva, kakršnakoli vprašanja pa so - odložena. Ampak: Esther se, po neštetih padcih, končno izvleče ...

Srhljiva in moreča "pravljica", ki pripoveduje o (samo)odrešenju glavne junakinje.