Plutarh: Življenja velikih grkov

Nova različica velikega dela antičnega biografa v prevodu Antona Sovreta.

Tokratna izdaja ni le ponatis, zakaj urednik Kajetan Gantar je nekolikanj posodobil arhaični jezik starega prevajalca, po novem pravopisu zapisal starogrška imena, obenem pa na novo prevedel poglavje o Demostenu. To ji šteje v plus, v minus je kajpak obseg, zakaj namesto deseterice: Solona, Temistoklesa, Kimonsa, Periklesa, Alkibiadesa, Pelopidasa, Fokiona, Pirosa, Agisa in Kliomenesa, zdaj predstavlja le peterico: Solona, Temistoklesa, Periklesa, Alkibiada in Demostena.

Grški biograf in moralist iz prvega stoletja po Kristusu je v svojem principu še vedno aktualen. Zgodovino je premislil skozi vzporedne življenjepise grških in rimskih vladarjev, politikov, vojskovodij in govornikov. Aristotelu je zoperstavil Cezarja, Dionu Brutusa, Demostenu Cicera etc. Plutarh ni bil zgodovinar, ki bi ga zanimale natančnosti dogodkov, bil je moralist, ki je poskušal predstaviti značajske lastnosti zgodovinskih osebnosti.

Vzemimo Demostena, ki je danes sinonim za grško govorništvo. Plutarh mu sledi od jecljavih začetkov, slabe izgovorjave prek trdega dela in globokega študija v mojstra retorike. Ljubi anekdote, s katerimi opiše silno vnemo po učenju; Demosten je vadil mesece in mesece v podzemski delavnici, pri čemer si je bril samo polovico obraza, da bi od sramu, tudi če bi hotel, ne bi mogel oditi iz svoje delavnice. Ko Plutarh opisuje govornikovo priljubljenost med ljudstvom, njegove znamenite filipike zoper makedonskega kralja Filipa, ne zapade v slepo hagiografijo, saj mirne duše navaja, da je večkrat sprejemal podkupnine, da je zato nekoč zaradi bolezni odpovedal govor v skupščini, kar so njegovi sodobniki poironizirali - napadla ga ni angina, ampak zlatarina.

Plutarhove biografije so zato še dandanes zanimivo branje: so oblika zgodovine, literature in prototip modernih političnih biografij.