Mario Vargas Llosa: Pripovedovalec: kenkicatacirir

Zgodba oziroma pripoved, ki (iz)zveni kot prepričljiv zagovor univerzalne "pravice" do dopuščanja, sprejemanja in seveda, nespreminjanja vsakršne prvinskosti.

Dotični zagovor nam pisatelj "predstavi" na primeru Mačigengov, skrivnostnega plemena iz perujskega pragozda, ki je še do nedavnega živelo brez kakršnegakoli stika s civilizacijo, njihovo življenje pa je potekalo v nenehnem popotovanju (preseljevanju, kroženju) po pragozdu, zato se tudi, svobodni kot so bili, nikoli niso pustili udomačiti, torej ustaliti na "stalnem naslovu". A nekega dne je tudi v njihovem širnem domovanju, osrčju Amazonije, zavel kužni veter civilizacije ... Zgodba, družno jo prepletata zunanji opisovalec (pisatelj) in pripovedovalec (pisateljev mladostni prijatelj, jud, ki so ga zaradi iznakaženega obraza imenovali Maškara), se začne v Firencah, kjer opisovalec po naključju naleti na etnografsko razstavo iz domačega perujskega pragozda: in ob ogledu - v galeriji ni bilo nobenih "domorodskih" predmetov, temveč samo fotografije, pa še te so bile brez spremnih besedil - na eni izmed njih prepozna pripovedovalca, Maškaro. Slednji je sprva študiral pravo, potem pa "prestopil" na študij etnologije ter tako tudi prišel v stik z Mačigengi, katerih način življenja in običaje je najprej, v imenu stroke, zavzeto preučeval, potem pa se, po nekajletnem bivanju med njimi, dokopal do grozljivega spoznanja, kako jih s to svojo "civilizacijsko prisotnostjo" pravzaprav ugonablja ...

Tu so bili potemtakem. To so bili Mačigengi ...