Carl Gustav Jung: Psihologija in vzgoja

Carl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psiholog in psihiater, sprva sodelavec Sigmunda Freuda ...

... pozneje pa je "zašel na lastno pot", v t.i. globinsko psihologijo (Analytische Pschologie) z značilnim razločevanjem med individualno in kolektivno podzavestjo. In rezultat njegovega dela je, obenem (oziroma vs.) s Freudovim, eden od dveh osnovnih temeljev na katerih stoji zgradba psihoanalitične revolucije, ki je v globalu spremenila zgodovino s tem, da je "porodila" današnjega modernega človeka: in sicer z zahtevo, naj le ta prvenstveno opazuje predvsem svojo notranjost in šele potem tisto, kar je (od)zunaj njega. Skratka: odslej človek ni samo to, kar se vidi; in um ne samo to, kar se zavestno ve; - obstaja tudi nezavedno, nezavednost!

O pričujoči knjigi: v njej so zbrana tri Jungova predavanja (Analitična psihologija in vzgoja, O konfliktih otroške duše, Nadarjeni), ki jih je davnega 1924. leta imel v Londonu, kasneje pa jih je, kot tekst za bralstvo, vsakokrat v korak s časom, kar nekajkrat predelal. Samo naključno izbrani primer iz knjige: "Ne gre za to, da bi starši morali biti popolni, če naj otrokom ne bi povzročili škode ..." Zakaj? Če bi bilo temu tako, izpeljuje navedeno trditev Jung, potem bi bilo to za otroke naravnost uničujoče, saj bi jim v primeru, da se ne bi odločili za to, da starše porazijo z istimi sredstvi,. t.j. da se jim prilagodijo, preprosto ne preostalo nič drugega kot - moralna manjvrednost. In zopet dalje: v primeru prilagoditve se obračun (beri: potlačeni problemi) premakne na tretjo generacijo ... Itd., itn.

Klasika.