9. 10. 2003 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
ur. Janez Cvirn: Slovenska kronika XIX. stoletja: 1860-1883
Nova revija, Ljubljana 2003, 23.500 SIT
© Tomo Lavrič
Po 1800-1860, 1900-1941, 1941-1995 še četrta knjiga zbirke.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
9. 10. 2003 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
© Tomo Lavrič
Po 1800-1860, 1900-1941, 1941-1995 še četrta knjiga zbirke.
Prednost podajanja zgodovine skozi kroniko je rešpekt do banalnosti, ki sicer ne končajo v klasičnem zgodovinopisju. Vzemimo časopis Učiteljski tovariš, ki je začel izhajati 1. junija 1861. Pojavljal se je dvakrat na teden, pisal pa je o izobraževanju učiteljev, katerim je dal tudi prostor, v katerem so sami pisali tekste, pesmi in svoje izkušnje. Dandanes množica učiteljev nima svojega časnika, skozi katerega bi tedensko komunicirala. - ?
Kroniko zanimajo detajli in ne velika gibala zgodovine. Prva plinska razsvetljava v slovenskih mestih je prišla 9.11.1861 v Ljubljano, pri čemer je zanimiv podatek, katere ulice so bile osvetljene: Nemška, Šolski drevored, Sejemski trg, Dolga ulica ... naenkrat se bralec ove, kako minljiva je sedanjost, da so pred 150 leti ulice nosile povsem druga imena. Če ima Ljubljana primat pri plinifikaciji, je bil Maribor naprednejši pri elektrifikaciji uličnih luči, ki so v njem zasvetile v letu 1883.
Posebena kurioziteta je bil l. 1862 prihod 1.145 madžarskih turistov z vlakom za zabavo, ki so se veselili Trsta, Postojne in Ljubljane. Škandal se je dogodil na pokopu škofa Slomška, ko je h grobu prišla skupina postopačev in vanj pljuvala ter vzklikala protislovenska gesla.
Kronika je pozorna tudi do romarskih središč, tako pojasnjuje silni razmah popularnosti Brezij iz šestdesetih let XIX.st., zavoljo čudežev, ko so neozdravljivi bolniki shodili pred Marijino podobo. Tudi obseg duhovništva je bil kdaj drugačen; ko se je misijonar Pirc vrnil iz Amerike, je med mašo pri pridigi pozival rojake, da odidejo v Minnesoto. Kranjska je bila ena najbolj zadrtih avstro-ogrskih dežel, saj je izdajala ženitvena dovoljenja vse do propada monarhije; nisi se mogel prosto poročati.
Ob pohodu Maximilijana v Mehiko je šlo za njim mnoštvo prostovoljcev - Meksikajnarjev; iz Ljubljane 118, iz Kamnika 25 pustolovcev. Pesnik Jenko je bil zloglasen zaradi zahteve, da za svoje pesmi dobi honorar, v deželi pa so bile sicer izjemno priljubljene javne usmrtitve. Na zadnji javni usmrtitvi (1865) se je v Novem Mestu zbralo 5.000 gledalcev, medtem ko jih je v mestu živelo vsega 2.000, po usmrtitvi pa so prodajalci uspešno prodajali še risbe 3 obešencev.
Pitoreskna zgodba je iz leta 1871, ko je v Mariboru dr. Kocelliju izmaknil klobuk, njegovi prijatelji časnikarji so leteli za njim, ga ujeli, a ker so bili omikani, so poklicali orožnike, da uredijo zadevo do konca. Ker pa so orožniki z literati začeli polemizirati, je tat pobegnil, jezni časnikarji pa pol ure po polnoči na dom župana, da se mu pritožijo. Župan jadrno vstane, gre na magistrat in spiše zapisnik. Si predstavljate modernega župana?
Bolj trda je izgon jezuitov 24.X.1873 iz Kranjske. Argument je bil dvojni: so gospodarsko škodljivi, ker z dolgimi pridigami odvračajo od dela in jih navajajo na lenarjenje, so pa tudi sanitarno škodljivi, ker se po cerkvah zbira veliko število ljudi, kar postane usodno od izbruhih epidemij.
To je čar Kronike, saj dogodke ne predstavlja le kot suha dejstva, temveč jih začini še s takratnim vzdušjem. Ob Bleiweisovi 70-letnici, je šla mimo hiše "Očeta naroda" povorka 10.000 meščanov in 500 baklonoscev, peli in igrali so mu slavo in hvalo, Levstik pa je zapisal: "Imel je lahko delo. Drugi so mu postavili voz, napregli konje, dali bič v roke, njemu ni bilo treba reči drugega kot Hi!, pa še tega dostikrat ni rekel."
Ekstremni nacionalizem je domoval v navadah, da so Slovenci kupovali samo v slovenskih, Nemci v nemških trgovinah. Neenakost med spoloma pa se je kazala tudi v plačni razliki med učitelji in učiteljicami. Eden zagovornikov take delitve je vztrajal, da mora učitelj zvečer še v kavarno, medtem ko učiteljica doma plete.
Kronika, ki nam pripoveduje o sredini XIX. stoletja skozi posamezne usode in dogodke, naj si bo fotografa Kristjana Pajerja, ki ga je radovednost gnala do Palestine in Egipta, ki ju je prinesel rojakom na fotografijah, statističnih podatkov o žrtvah epidemije črnih koz (1871-75), pa do črnega petka na dunajski borzi 9.5.1873.