Viktor Pelevin: Čapajev in pustota

Sodobni ruski roman.

Da ga kritiki ne cenijo, je razumljivo, saj spominja bolj na druge kot na sebe. Na Bulgakova v Mojstru in Margareti v momentih, ko ni več jasno, kaj je realnost in kaj imaginacija, na Platonova v Čevengurju v prizorih že črno norčavo opisanih junakov komunističnega terorja, na Dostojevskega, ko ga jemlje za referenco svoje refleksije, na Majakovskega z revolucijo skozi literarni happening pred množico, etc. Še huje je z njegovo naracijo, ki kot čista literatura ne povleče sama po sebi.

Toda bralcev njegovih del je kot Rusov. Dobesedno, Rusi ga požirajo, od l. 1996, ko je prvič izšel. Kakšno zgodbo jim pripoveduje?

Delu je čisti sinkretizem, saj zmeče v eno malho, ne le literarno tradicijo matere Rusije, ampak vanj vpleta, čas revolucije, diktaturo Stalina, Jelcinov napad na Beli dom iz 1993, policijsko pretepanje demonstrantov iz istega obdobja, mit Schwarzeneggerja, čečensko vstajo pod Dudajevim, pa psihologijo komunističnega vojaka iz dvajsetih, sodobnega pripadnika razreda nouveau riche, politično psihiatrijo, nove telohranitelje, ki snifajo in se zadevajo z vodko, mafijaše v poršejčkih, prihod ameriških biznismenov ...

Nemogoči brikolaž, ki spominja na instant zgodovino Rusije dvajsetega stoletja.

Obrat za obratom, od moljenja k Leninu do paranoidnega iskanja sovražnikov, od padca komunizma do vratolomne tranzicije, tempo in vsebine, ki jih bralec več ne prenese. A zdaj pozor - kateri bralec? Ruski namreč prav ta svet, ki iz dneva v dan spreminja barve, kjer se menjava vrednot in načel dogaja kot tornado, doživlja na lastni koži. In tu je Pelevin domiseln, ko svoje junake postavi v psihiatrično bolnišnico, ko torej naslika svojo rodino skozi metaforo norišnice.