Aleš Čar: V okvari

Štirinajst štiriindvajset karatnih kratkih zgodb.

Poseben čar pričujočega Čarovega dela je v tem, da bralca zares in popolnoma prevzame, natančneje, se boleče (bodeče etc.) zakuje vanj, šele kot celota oziroma vsota prebranega. Že res, da je vsaka posamezna zgodba dobesedno, torej po naslovu, zaokrožena kot poglavje zase, stokrat res pa je tudi, da prav vsaki zgodbi umanjka tisti (za to zvrst pisanja standardni) zaključek zaključka, ki bi suhoparno povlekel konec: to je bilo potemtakem to, in amen! Skratka, prva zgodba nas zap(op)elje v drugo, druga v tretjo itn. No, slednje si lahko najslikoviteje predstavljamo s "spustom" - po narazsvetljenih stopnicah - v temačno klet ...

Zgodbe, kratka vsebina: kakršnegakoli zunanjega, recimo mu kar banalnega dogajanja je zelo malo, pa še ta malenkost deluje na bralca naravnost moteče, saj povednost samih zgodb sestavlja (večinoma zaradi alkohola, tablet ali mamil razklan) notranji svet ženskih in moških akterjev, ki ga določajo predvsem njihova "na takšne in drugačne seksualne prakse" vezana izkustva (npr.: "Znal me je zabosti in udariti, ne da bi mi poškodoval vitalne organe, po drugi strani pa je z volumsko globino in pasjo vdanostjo prenašal neverjetne količine mojega verbalnega maltretiranja in poniževanja ...") ...

V okvari je torej izvrstno, izredno pisanje, ki bralstvu (po)razdaja ogromno, ogromno bralnega užitka, obenem pa tudi trdo, vase zagledano in zato zahtevno čtivo, ki za že omenjeno dajanje zahteva (za marsikoga) gromozansko protiuslugo: discipliniranega bralca.