Janko Kos: Prešeren in krščanstvo

Knjiga, ki se sprašuje o Prešernovem krščanstvu.

Po Neznanem Prešernu (1994) se komparativist Janko Kos še enkrat loti istega vprašanja - odnosa velikega pesnika do vere. In res, delo ni reciklaža že povedanega izpred desetletja. Če se je v prvem delu avtor v veliki meri skliceval na biografske podatke, je v drugem prakticiral bolj tekstualno analizo. Ki pri Kosu nikakor ni suhoparna, ampak privlačno pikolovska. Zdaj sta namreč usodna igralca celo vprašaj in vezaj. Vzemimo štirivrstičnico, enkrat naslovljeno Bog, drugič Prešernova vera, prva v Kastelčevem, druga v Levstikovem zapisu:

1- Kar je beži; Al' beg ni Bog, Ki vodi vekomaj v nebo

2 - Kar je beži; Al beg ni Bog, (?) Ki vodi vekomaj v ne-bo

V prvem primeru bi lahko govorili o nekakšnem Bogu, ki obstaja onstran spremenljivega sveta vseh reči, v drugem je edini "Bog" nenehno minevanje vseh stvari. Ta "Bog" ne vodi človeka v nebesa, ampak samo v ne-bit ali nič.

Tako Kos, ki ne postavi vnaprej ideje Boga, katere udejanitev bi potem iskal po umetnikovih verzih, ampak poskuša postaviti tip Boga oz. krščanstva, ki ga Prešeren sprejema v svoji poeziji. Ko uporabi dvojno primerjavo uporabe biblijskih motivov pri Prešernu in pri evropskih romantikih, je prepričljiv. Byron, Schiller ali Vigny svetopisemske like preoblikujejo po svoje in jih kot svobodomisleci problematizirajo; Byron je denimo Kajna, morilca svojega brata, spremenil v plemenitega upornika. Medtem pa Prešeren Mojzesa, goljufivo kačo etc. jemlje le kot metafore, ne da bi jih modificiral skozi ateistične ali areligiozne perspektive. Skratka, če ga primerjamo z njegovimi sodobniki, ga lahko uvrstimo bližje krščanstvu.