ur. Leah Bendavid-Val: Skozi objektiv: najboljše fotografije National Geographica

500-stranski volumen.

Knjige fotografij so vedno magnet. Še zlasti, če so iz kolosalnega arhiva National Geographica, ki šteje 1.5 milijona posnetkov. Institucije torej, ki je sinonim za prodorno fotografijo, ki v okviru poglobljenih člankov osvetljuje fenomene bivanja.

Pa vendar, zgolj fotografije, če nisi ravno foto ali slikarski ekspert, je naporno gledati. Še zlasti če se vrstijo ena za drugo, čudovite in lepe, a v neskončnem listanju se oko bralca utrudi in naveliča zreti v čisti sistem razlik zaradi razlik. Namreč tudi pogled zahteva zgodbo, ki mu šele omogoči, da fotografije ne gleda kot abstraktne podobe, temveč vidi v njej značilnosti in posebnosti konkretnih okolij in situacij. Knjiga fotografij National Geographica nima istega bralnega čara, ki ga seva revija National Geographic. Resda se trudi s klasifikacijo, ki se začne geografsko s celinami in vesoljem, nato pa s podvrstami, ki prinašajo podobe otrok, prostega časa, žensk, dela, starih običajev, živali z različnih kontinentov. Posebej mamljive so stare fotografije, ki se izmenjujejo s sodobnimi. Prazen je denimo kontrast med uro Big-Bena in mladenko, ki se pod njim pogovarja po mobiju, medtem ko posnetek strežbe potnikov na letalu med Berlinom in Amsterdamom l. 1933 fascinira, ko gledalca postavi kot časovni stroj v obdobje, kateremu je pozabil pripisati letalski promet. Podobno podoba množičnega opazovanja sončnega mrka iz l. 1932, ko radovedneži zrejo v nebo skozi trakove črnobelih filmov.

Knjiga je obširna in zanimiva, vsakdo lahko v njej napase svoj pogled, toda

ob njej se spomniš na Boštjana Slatenška Kosovske stopinje, Arneja Hodaliča Potovanje v navidezno ogledalo, Yanna Arthusa-Bertranda Zemlja - pogled z neba, avtorjev torej, ki so knjige fotografij napravili po bolj konkretnem konceptu.

Skozi objektiv je izjemno bogato delo, ki pa prav zaradi svojega preobširnega bogastva ne zaživi kot knjiga.