Marijan Pušavec: Niklas in Petra Bermudtzky: povest o stanju

O fantku in deklici, ki sta po vodo šla ... in pljučnico dobila.

Gre za večerniško povest, napisano v obliki partizanskega memoarskega poročila; - ali precizneje oziroma slikoviteje, pred nami "kot da se" dobesedno (od)vijuga pot XIV. divizije na Štajersko, tlakovana s prvinami Ukane ... Skratka, priča smo t.i. hudourniškim opisom niza situacij, na vsake kvatre pa tudi poskusom globjega orisa dušnega stanja obeh glavnih junakov, Niklasa in Petre. No, njuna življenjska godlja tako seveda poteka linearno in kot taka tudi "disciplinirano" mezi v krvavičin ovoj: ampak, in tu je tudi pravzaprav edini pravi ugriz pričujoče knjige, je v načinu, kako ga avtor zašpili ... Namreč: uvod v povest se začne nekega dne leta Gospodovega 2001, ko se Niklas ("... osemdeset kilogramov vode, kosti in mesa. Konkreten primerek z imenom, dokumenti in preteklostjo ...") zave, da ima pač že štirideset let; povest pa se zaključi dobrih dvanajst let prej, ko ga v poštnem nabiralniku pričaka pismo, ki mu ga iz bolnišnice za duševne bolezni pošlje Petra ("... zdaj vem, da sem zato, da čakam. Kako se lovim na besede, kako se jim pustim zapeljati ..."), ki ga prosi za zapis njune ljubezenske zgodbe. Zgodba: Niklas je bil v Petro zaljubljen že od malih nog, a ji tega, bil je pač revše, ni uspel ali znal nikoli izpovedati. Zato pa je v dolgih nočeh živo sanjal, sanjaril o njej ter ji pisal pesmi. Itn., itn.