Žarko Petan: Moji včerajšnji sodobniki

Igralke, igralci, politiki, oficirji, sinovi diktatorjev, emigranti, režiserji in bizarneži, ki jih je srečeval kot žurnalist, dramatik, pisatelj in aforist.

V anekdotičnem zapisu in s pogledom, ki poskuša ujeti človekov značaj, niza kratke orise Milana Vidmarja, Vladimirja Dedijerja, Jožeta Javorška, Andrzeya Wajde, Špele Rozin, Berije, jr., Milana Kučana, Izidorja Cankarja, Iva Hvalice, četniškega komandanta Kenta, Vinka Levstika, Roberta Gravesa, Branka Šoemna, Antona Trstenjaka, Rada Bordona, Slavka Goldsteina, Vitomila Zupana, maga Svengalija, Leona Štuklja, Mirka Kovača et cetera.

Knjiga niso ravno spomini v dobesednem smislu osebnih izkušenj, prepletajo se s spomini na branje in razmišljanje o dejanjih posameznih osebnosti. Vendar ta formalna nedoslednost ne pomeni udarca za pripoved, katere značilnost je občutek za duhovitost tragičnega. Ko so na pol mrtvega pisateljskega provokatorja Miodraga Bulatovića peljali na urgenco, mu je bolničar hotel odpeti uro, umirajoči pa naj bi šepnil: "Ostavi sat, neka bar on kuca, kad srce neće!"

Učinkovit princip vpogleda v zgodovino prakticira s "posrednim spominom", ki pripelje do historičnih akterjev. Eden makedonskih hajdukov je pred balkanskimi vojnami v cerkvi med mašo zaklal popa. "Zakaj ga ni ustrelil? vpraša Petan svojega makedonskega prijatelja Varošijo. "Tudi jaz sem ga vprašal, on pa mi je odgovoril: veš, strel v cerkvi grozno odmeva, jaz pa sem imel občutljiva ušesa."

Pri izboru oseb avtor posega prvenstveno po znanih imenih, vanje pa vseeno vključuje posebneže - ki so izstopali po svojskostih svojih bivanj: upokojeni francoski intelektualec gospod Castagnoux, ki je sklenil, da bo s francosko penzijo preostanek življenja prebil v Sloveniji -, sem ter tja pa z ironijo tudi samega sebe.

Žanr spomini v lucidnejši izvedbi.