Evangelij po Nietzscheju

Evangelij po Nietzscheju je študija o Nietzschevejem odnosu do krščanstva, ki se razvije v razmislek o vprašanju, kakšna je lahko vsebina veselega oznanila za današnji čas.

Med potjo pa se premislek opre na branje ne le Nietzscheja, temveč tudi Solovjeva, de Rougementa, Heideggra, Badiouja, Žižka, Vattima, Mariona, Kocjančiča. In avtor se izkaže kot bralec, ki mu ne manjka poguma: ne zakrije namreč sledov svojih razmislekov, temveč bralcu knjige, ki jo sam piše, pokaže svoje miselne poti in se izpostavi novemu branju.

Njegova branja pa privedejo do stališča, da je evangelij po Nietzscheju evangelij živete ljubezni, ki jo avtor povzame v preprosto tezo: "Imeti rad, to je vse." Vendar ta preprostost zavaja, saj ljubezen ni dojeta v vsakdanjem pomenu, temveč gre za prvotnejšo ljubezen, "za ljubezen, s katero ljubim tako svoje ljubezni kot svoja sovraštva." V smer ljubezni za nič, po Hribarjevi interpretaciji kaže tudi Neizschejeva koncepcija amor fati, velikega "da" življenju, ljubezni do življenja kot takega, pa tudi Heideggrova tematika "pustiti biti".

Iz tega je očitno, da resnice evangelija ni zgolj religiozna, temveč je povezana s porajajočo se civilno svetovno religijo, ki vključuje svetovni etos in je religija samouresničitve. Gre torej za temelj nove, postmoderne etike.

A, kot me opozarja nekdanja dijakinja, v izpeljavah je govora o pustiti biti drugemu, pri čemer je drugi dojet kot človek, na ravni primerov pa ne gre samo za človeka. (Denimo: "Toda roža je, ker je in ker je roža.") Prav škoda je, da velike teme anglosaške etike, ki skuša misliti etični status živali, rastlin in nežive narave, niso našle mesta v okviru misli o veseli novici.