Iztok Geister: Mojster zloženih peruti

Kratka proza.

Pesnik, ornitolog in bard zdaj opisuje svet v proznih stavkih. Če sodobna literatura in še toliko bolj film rabita vratolomne dogodke, silne napetosti in konflikte, ekscese duha in teles, je Geister mojster niča. Sede v bolniško čakalnico, kjer ljudje ne spregovorijo niti besede, on pa ustvarja pripoved. Tako kot se kot ptičjeslovec lahko nasloni le na oko in uho, tako kot pisatelj gradi miselne svetove iz detajlov, ki jih slehernik še opazi ne. Psihološka zgodba nastane že iz pogleda na skrbno zlikano srajco starejšega gospoda, pretresljiva slika pa iz leta sovjeka, ki med mašo prileti in sede na prazno konzolo na levi strani oltarja v cerkvici.

Pisatelj vodi bralca po neznanih perspektivah, mu podtika redke in malo znane besede, ki ga primorajo, da sega po slovarju, da sploh razume avtorjev namig. Prav pretanjeno obrača svet na glavo, ko se pri njem živali obnašajo kot ljudje: "Ob njenem prihodu je pes ni pozdravil, pa tudi lajal ni, tako kot laja na ljudi, ki pridejo prvič na obisk. Delal se je, kot da ga ni več pri hiši, kot da je odšel on in ne ona, vzgojiteljica njegovih strasti in gospodarica njegovih gibov."

Nekoč poetski avantgardist, potem naravoslovec, zdaj sposobnost opazovanja prirode prenaša v literaturo. S tem, da je tokrat na mestu narave človek, ali pa njegov čevelj, vrnjeno pismo, kozolec, ali pa ljubezen. Tista grenka, odhajajoča, ki se zdi, kot da se skuša vrniti in ki jo potem zgrabi v posmrtnem razmerju.

Volataire je nekje zapisal, da se človek duhovno oplaja z lastnimi izkušnjami popotnika, ali pa s tujimi izkušnjami, kadar bere pripovedi teh, ki so namesto njega potovali. Geister pa ravna drugače, a v resnici sila podobno. Ne premakne se dlje kot do bližnje cerkve ali vasice, toda tam, kjer drugi ne vidijo ničesar, on ugleda neponovljivo zgodbo.

Dobesedno, literarna magija, creatio ex nihilo.