uredil (in opombe napisal) Jože Munda: Juš Kozak, Zbrano delo, knj. 13

Gledališke ocene, članki, poročila, izjave: od Gostovanja članov kraljevskega hrvatskega gledališča v deželnem gledališču (2, 3. avgust 1917) do Govora na jubilejni gledališki razstavi 1956.

Juš Kozak (1892-1964), pisateljsko se je oblikoval v dvajsetih (ekspresionizem) oziroma tridesetih (novi realizem) letih prejšnjega stoletja, je, za razliko od mnogoplastnega literarnega ustvarjanja in delovanja (pisal je romane, povesti, potopise, avtobiografije, eseje; bil je urednik, kritik), gledališče preprosto samo - spremljal: in to, recimo mu kar "ljubiteljsko spremstvo", je trajalo takorekoč vse njegovo življenje, od rane mladosti do smrti ...

V Kozakovem odnosu do gledališča pravzaprav ločimo tri ključna, zanj zgovorna obdobja: v letih pred prvo svetovno vojno je zgolj in samo priložnostni gledalec; v obdobju med obema vojnama je redni gledalec; - po drugi svetovni vojni pa postane tudi član gledališkega vodstva. (A zanimivo: Kozak si, kot sposoben, uspešen literat, ni nikoli "privoščil" večjega, obširnejšega dramskega pisanja: in zato je sprehod po njem tudi skromno seštet iz enega, edinega objavljenega (a nikoli odrsko izvedenega) tozadevnega besedila, enega v rokopisu (začetniški poskusi) ohranjenega besedila in, tu je še njegov (so)scenarij za prvi slovenski film, V kraljestvu Zlatoroga, 1931.) No, in že smo v vsebini obravnavane knjige: "Neprimerno več pa ima Kozak pokazati na področju gledališke publicistike ..."

Zbir Kozakove publicistike, navezane na gledališče.