Anton Vovk: Spomini

Osebni zapisi škofa Antona Vovka od 1945 do 1953.

Prvi datum je 5. 5. 1945, še pod nemško okupacijo. V zraku je torej prihod komunistov. In knjiga potem podrobno opisuje revolucionarno nasilje, kot so ga doživljali tedanji vikar, nato škof, ter njegovo osebje. Nasilje je kajpak širok pojem, od pobojev, mučenj pa do sistematičnih šikaniranj. Tod je govora o slednjih. Ko po osvoboditvi v prostore nadškofije prosto naselijo vsemogoče civiliste, ko komunistična vlada določi, kdo bo vodil priložnostno mašo, ko množice z ulice vdrejo v škofove prostore, ko nenazadnje škofa na vlaku polijejo z bencinom in zažgejo, ko pa pride avto, da ga odpelje v bolnišnico, ga drhal ne pusti naprej. Ne, to ni spontani srd ljudstva, v avtomobilu poleg opečenega škofa sedita dva miličnika, ki pa ne storita ničesar - pred njunimi očmi ga napadajo, onadva pa se obnašata kot dve nebogljeni starki. Tudi kazen za napadalce je iz črnega humorja: 8 dni pogojno!

Pravzaprav klasični primer ohlokracije.

Sočasno s konflikti na mikroravni pa škof Vovk popisuje tudi srečanja in pogovore z ministri in predsedniki vlad, ki so potekali resda v antagonističnem duhu, a ostajali v svetu spoštljivosti; predsednik Boris Kidrič je bil npr. v osebnem pogovoru kar spravljiv, medtem ko je v časopisu v isti temi oster in napadalen.

Skratka, zgodovinska panorama prvega desetletja povojne enopartijske politike.

Sama knjiga ni pisana kot igra premišljanj, kot so Spomini Dmitrija Šostakoviča, ali pa rezonirajoči Kocbekovi spomini (CZ), je bolj memoarski naturalizem. Nespektakularno zgodovinsko pričevanje.