Vida Mokrin - Pauer: Lesketanje k-res-nič-kam

Domačijsko pesništvo. Ki pa si upa izreči popu pop Bogu vesoljskemu in bobu bob mesu tuzemskemu.

Na hišnem pragu pričujoče pesniške zbirke nas najprej "doleti" sicer skromna, a kalorična porcija kruha in soli (beri: dobrodošlica /"ČE TE ŽE (ŠE) ZANIMA, PA NAJ TI BO!"/), koj nato pa nas "gospodinja", v smislu, kar naprej, ne se sezuvat, počutite se ... etc., prisrčno povabi, naj le nekoliko postojimo in si oddahnimo, ki mimo gremo, saj: "Kar se mi je novih / nakapljalo / bleščic - / K-RES-NIČ-KAM. / Za res in za šalo / jih preberi / za mano! / Obdrži / v spominu / sijajne - / za lesketanje." In že se, še vedno stoječi na hišnem pragu, družno zagledamo v nebo, a glej ga zlomka, naša Vida nam ne marnja o vremenu, le zvezde prijazno okrca ("Zvezde, ma ne me jebat!") in gospoda vsemogočnega Boga pobožno omeni ("KO ME BO K SEBI / poklical Bog, / ne bom več brila norcev / niti si nog.") Vstopimo, posedemo za s pijačo in ugrizačo bogato obloženo hrastovo mizo v prednji izbi, beseda da besedo in ... najprej je na vrsti politika: "SONČARICA, DAJ / jih, politike, z drisko / poženi na stran." Ampak, ja, zaradi politike so že marsikoga zaprli, zaradi fukarije pa ne - in zato takoj sledi mokrocveteči cvetober prisrčnih kosmatij oziroma razprava z delovnim naslovom Vsepovsod utrinki, tudi v finki. Prvo poglavje: "GODNA RAJcam z / muco na venerinem / gričku po tiču." Drugo poglavje: "POLNI JI ŠPRANJO, / ker ni lepšega dela / ne zanj ne zanjo. Tretje ...

Ocena? Aj ya b'ka t'le: SQ.