Markiz de Sade: Incest

Zgodba iz leta 1788, ki vsakič znova šokira.

De Sade je seveda nesmrten, njegovo ime izgovarjajo celo tisti, ki o njem nikoli niso slišali. Še več, brez pojma sadizem sploh ni več moč pojasniti sodobnosti.

A de Sade sega daleč prek sadista, je namreč daleč najboljši pisatelj, ki je kdajkoli pisal o sado-mazo-porno temah. Lahko bi mu rekli tudi družbeni provokator, zakaj išče meje, onkraj katerih se tudi največji moralni izprijenec zlomi.

"Domišljija, popačena do take mere, da je sploh ni mogoče opisati, je bila glavna Franvalova napaka. Iz take domišljije se ne moreš izkopati, saj upad moči, poveča njene učinke; manj ko moreš, več poskušaš in manj ko delaš, več si izmišljaš. Vsaka starost prinese nove ideje, naveličanost se nikakor ne ohladi, samo zapelje v še bolj pogubne finese."

Mladi grof si tako najde krasotico za ženo, ki poseduje vse, kar bi lahko želel: bogastvo, milino, nedolžnost, brezmejno zvestobo. Ne, to ni to. Ko se jima rodi hčerka, sklene, da izpelje svoj življenjski projekt. Preda jo v roke in vzgojo guvernant in hišnih učiteljev, jo odtuji od matere, obenem pa subtilno naveže nase. Pač po načelu: če je že ustvaril duhovito boginjo, bi bil greh, če bi se sladkali z njo drugi. A de Sadova zgodba ni pripoved o nasilju in običajnem zlorabljanju, ampak o vrednotah, po katerih se grof in njegova Eugenie ne sramujeta svoje incestuoznosti, na katero sta celo ponosna.

Delo ni trda pornografija, ki bi opisovala načine penetracije in razuzdanosti. Ideja glavnega junaka je povečevanje užitka, ki ga multiplicira s spletko, s katero v igro zapelje še svojo ženo in prijatelja. Zgodba je tako

tlakovana s pretuhtano zlobo, premišljeno moralno krutostjo in pretanjenimi izigravanji, pri katerih so celo trupla videti le kot stranski produkt.