Madame de Stael: O Nemčiji

Delo, ki je bilo nekoč znamenito.

Cenzorji so ga sežgali, avtorico pa izgnali iz Francije. Prvič je bilo tako objavljeno v Londonu leta 1813.

Današnji bralec bo v knjigi odkril komaj kaj užitka, ki je bil na voljo bralcem iz začetka 19. stoletja. Pisateljica je v knjigi namreč pokazala, da človeški duh ni ukrojen le po enem samem modelu, da francoske navade, mentalitete in razmišljanja pač niso edine možne, zakaj najti jim je mogoče imenitne alternative prek Rena - na Nemškem.

V modernem zahodnjaškem svetu je "nacionalno" pojem, ki bo šele z EU na novo obujen, v praksi pa težko govorimo o enotnosti sodobnega slovenskega oz. kateregakoli nacionalnega filma. So le avtorji v svojih individualnostih. Ko torej danes prebiramo o navadah Dunajčanov, Prusov, Berlinčanov etc., nas pisateljica spominja na Trstenjaka in njegove opise poštenosti Dolencev, Štajercev, Primorcev, Korošcev ...

Tisto, kar je pri Mme de Stael nedvomno preživelo, je njen pikri slog. "V literaturi dober okus ne more nadomestiti talenta. Tisti, ki nima talenta, dokaže svoj okus predvsem s tem, da ne piše." Njena topika je življenje visoke družbe, ki denimo hodi na počitnice v švicarski Unterseen, da posluša šum slapov Aara in gleda v gorovje tako dolgo, da se do sitega nadolgočasi in se na koncu zadovoljna vrne v Pariz. Zato z zadovoljstvom vplete prigodo svetega Vincencija Pavelskega, kateremu so hoteli preprečiti, da se ne bi izpostavljal največjim nevarnostim samo zato, zato da bi rešil nesrečnike. Bodoči svetnik je odgovoril: "Ali me imate za tako strahopetnega, da mislite, da imam raje svoje življenje kot sebe!"

V obširnem delu je seveda precej odlomkov, v katerih pa je avtorica še kako podjetniško-politično aktualna, vzemimo le njeno razpravo, ko postavlja pod vprašaj moralo, utemeljeno na osebni koristi.