Michel Vovelle: Ideologije in mentalitete

Če zgodovinopisje običajno ostro zarezuje čas, ki ga revolucionarno spremenijo vojne, propadi imperijev, revolucije in spremembe režimov, Vovelle postavi kot ključni koncept "zgodovino mentalitet".

Kaj to pomeni? - Dogodki se ne vrstijo bliskovito v nekaj letih, ampak nasprotno: lahko trajajo in vztrajajo dolga stoletja, denimo pokristjanjevanje v srednjem veku. Tudi zgodovina ni več bolj ali manj enotna ideja o poteku človeških civilizacij, ki kot osrednjo točko vzame človeka. "Nečloveške zgodovine, se pravi zgodovine fizičnih dejstev, ki sodijo v biologijo ali geologijo, so ena velikih pridobitev nedavnega obdobja." Zdaj dobivajo smisel zgodovine bolezni - kakor so se pojavljale, njihovo nazadovanje in odprava -, zgodovina potresov pa zgodovina podnebja denimo od leta tisoč, ki jo pripovedujejo na podlagi različnih sledi, kot so datum sklica za trgatev v starih urbarjih, napredovanje ali umikanje ledenikov, letnice dreves, torej čas, ki ni več čas ljudi.

Naenkrat ni več zgodovina nekaj vnaprej znanega, vsakič sproti se najprej sploh ukvarja s koncepti, z vprašanji, kako sploh misliti zgodovino in kje iskati zgodovinske evidence.

Avtor v konkretni analizi ljudske religije tako podrobno prikazuje, kako sta dva sistema onostranstva, podedovana iz indoevropskega izročila, prisotna še v 20. stoletju, se pravi: eden verjame v dvojnika, kot je svet prikazni preminulih ljudi, drugi v vstajenje.

Samo branje je trdo, avtor knjige ne piše za bralca kot takega, ampak bolj kot dialog z deli antropologov, mitologov, etnologov, zgodovinarjev in sociologov. Bralni problem je torej v tem, da tekst ne teče "od začetka proti koncu", zakaj posamezna poglavja referirajo na tekste od drugod, kar potem bralcu jemlje suverenost nad besedilom.