Igor Grdina: Slovenci med tradicijo in perspektivo: politični mozaik 1860 - 1918

"Anatomija preteklosti je navsezadnje zmerom ključ do diagnoze sedanjosti ..."

Pričujoča študija (konceptualizirana je v obliki polifonične pripovedi o ljudeh, ki so pustili bolj ali manj jasne "prstne odtise" na vratolomnih serpentinah slovenskega političnega življenja) je pravzaprav živo(o)pisen mozaik, sestavljen iz zgodovinskih delcev, ki pa ga s pogledom z današnje časovne oddaljenosti lahko uvidimo kot jasno razvidno celoto oziroma sliko.

No, za slednje je seveda potrebno vsaj osnovno poznavanje (tudi pred in po) obravnavanega obdobja, torej najprej obdobje slovenskega narodnega prebujanja v prvi polovici 19. stoletja (tudi: obdobje Metternichovega absolutizma); potem revolucionarno leto 1848 in prvo slovensko zahtevo po lastni "državnosti", program Zedinjene Slovenije; "hitro pozebli" pomladi narodov sledi desetletno obdobje zopetnega terorja, tokrat je to t.i. Bachov neoabsolutizem; in šele z letom 1860 se v Avstrijskem cesarstvu začenja ustavna doba (ta je potem trajala vse do razpada A-O ob koncu prve svetovne vojne), ki je tudi Slovencem "dala" možnosti za delovanje na nacionalnem področju. A Slovenci, ta naš trdobučen narod, ki je bil "preveč trd", da bi se dal pogermaniti, romanizirati, pomadžariti etc., zdaj ob vseh ustavnih ugodnostih kar nekako ni mogel iz svoje kože. In prej kot je petelin trikrat zapel, so se bratje Slovenci že (s)klali med sabo ...

Študija, namenjena tistim, ki vedo (ali vsaj slutijo), da zgodovina domuje v človeških glavah - ne v arhivih, muzejih in knjižnicah.