Vlado Žabot: Sukub

Žena: "Človek, s tabo nekaj ni v redu ..." Mož: "He, he, he."

Gre za ultra mračen roman, ki junaku, zdolgočasenemu upokojencu Valentu Kosmini - iz poglavja v poglavje - privija (in plombira) še zadnji vijak v krsto. Sama zgodba se sicer dogaja v mestu (beri: moreča občutja tako imenovane "betonske" atmosfere), a s/kuhlja in odigra se predvsem v junakovi glavi. Vzrok: preganjavica. No, prvi takti zgodbe so glede omenjenega čisto nedolžni, prej kot na Valentovo duševno bolezen spominjajo na standardni uvod v kriminalko: v prestižnem delu mesta, v eni od vil blizu gostišča Mali raj - tjakaj Kosmina vsak večer (iz svojega proletarskega blokovskega naselja) zahaja na steklenico burgundca - najdejo truplo uglednega in premožnega lastnika.

In Valent se ni mogel slepiti, da so ga kot vsakokrat na teh sprehodih tudi sinoči opazili tisti, ki jim je vsakokrat padel v oči ...Zdaj pa se preganjalne blodnje začno, sprva ga samo vsi, od taksista pa do lastnice gostišča, le sumničavo opazujejo; potem ga od sosednje mize nadzoruje debelušen policijski inšpektor; komaj pa Valent pogleda za trenutek proč, slednjega ni več, tam pa sedi črnolasa deklica, ki tudi kar naenkrat izgine - ter ga, ko se vrne domov, slečena pričaka v njegovi dnevni sobi itd., itd. Še končnica zgodbe: Od reke v kanjonu je vel mir. In nobenega smisla ne bi imelo bežati od tega miru ...(In še o tehnični končnici knjige, ko se strani vrstijo kot beganje po Celovški cesti: 144, 147, 148, 145, 146, 151, 152, 149, 150, 153, 154. Je tiskarni uspelo tako zapacati celotno naklado tega odličnega romana?)

Sestop, spust in padec v mrakobo človekovega duha.