Pavle Merku: 1300 primorskih priimkov

Tržaški lingvist in komponist je sebi v veselje napisal knjigo, ki pa bo po godu mnogim bralcem, zakaj v njej pojasnjuje pomenske izvore slovenskih priimkov, ki domujejo oziroma so domovali na jezikovnem zahodu Slovenije.

Priimki so prtljaga, ki jo nosimo, ne da bi jo prav razumeli. Čutimo, da mora biti zadaj pomen, ali vsaj, da so bili ob "rojstvu" pomenljivi. A hkrati smo nemočni, ker nimamo orodij, ki bi nam priklicali okoliščine davnih časov, ko je prvi med pradedi postal lastnik priimka.

Merkujeva knjiga je zato prelomna, saj množicam bralcem prinaša ključ do razumevanja lastnega izvora. S prikazi jezikoslovnih, zgodovinskih in antropoloških kontekstov odkriva tančico za tančico. Od kod torej priimki?

Eni izvirajo iz praslovanskih pomenov, kot denimo mož v pomenu latinskega "vir", iz katerega je z večalno priponu nastal Možina, ali pa priimek Mermolja, ki je nastal iz onomatopejskega glagola "mrmrati".

Drugi vir so bila imena svetnikov in apostolov: apostol Filip je imel grško ime, glas -f pa je stare Slovence spravljal v zadrego, zato so priimki doživeli skoraj nerazpoznavne oblike: od Filipiča (sin Filipa) do Lipaha, Lipeja pa tja do Lebana.

Tretji in četrti vir so imena stare zaveze in srednjeveška neslovenska imena, posebej zabavne znajo biti telesne hibe in pomanjkljivosti, ki so jih stari dobili kot vzdevek soseščine: "Čotar označuje šepavega človeka, če pa je komu kak zob štrlel navzven ali rastel krivo, so mu nadeli vzdevek Zobec". Izvor so tudi značajske lastnosti in razvade: požeruha so lahko klicali z imenom priljubljene jedi, npr. Krapež ali Štrukelj (...), pijančka z imenom priljubljene pijače: Rebula, Rebulica, Malvazija, ali pa s šaljivim evfemizom Vodopivec. In tabuji, živalska imena, imena vetrov in ledin, poklicev et cetera.

Esejistična knjiga, ki vdahne priimkom prvotno dušo.