Primo Levi, Potopljeni in rešeni

Kako razumeti delovanje Auschwitza, je vprašanje, ki si ga je v avtobiografskem eseju zastavil italijanski intelektualec židovskega rodu.

Levi je preživel najtežje koncentracijsko taborišče in odtlej vseskozi mislil in analiziral, kaj se je tam dogajalo. Ne v smislu številk ali tehnik ubijanja, marveč v tistem notranjem svetu.

Če je Imre Kertesz v romanu Brezusodnost opisal svoj neposredni doživljaj, je Levi poskušal predvsem razumeti. Vse, od krvnikov do žrtev. Ne, ker bi želel odpustiti, ampak, ker je hotel doumeti mehanizme in razloge, zakaj takšna brutalnost. V čem je vendar smisel, da iz bolnice poberejo devetdesetletno starko in jo pošljejo na transport v plinske celice? Zakaj je bilo treba ujetnike tetovirati, zakaj so jih pred smrtjo še posebej mučili? Zakaj so s človeškim pepelom pomešanim z zlatimi zobmi in s hrbteničnimi vretenci zasipali močvirja, ga uporabljali kot toplotni izolator v vmesnih prostorih lesenih barak, kot fosfatno gnojilo ali kot nadomestek za gramoz, s katerim so posipali ceste v vaseh okoli taborišč? V igri ni bila samo žrtev, bil je tudi krvnik. - "Preden žrtev umre, jo je treba degradirati, da morilec manj živi občuti breme krivde."

A travma taborišč ni bila le zunaj, v SS-ovcih, sovraštva in spopadi so potekali hkrati med ujetniki; za drobne privilegije, kot je bilo pol litra juhe. In eden njegovih peklečih sklepov: preživeli so najslabši, najboljši so pomrli: Chajim, urar iz Krakowa, ki se je novincem trudil pojasniti pravila preživetja, madžarski kmer Szabo, ki je brez oklevanja pomagal šibkejšim vleči tovor, profesor s Sorbonne Robert, ki je okoli sebe širil pogum in zaupanje, livar Baruch iz Livorna, ki je na prvi udarec, ki ga je dobil od SS-ovca, odgovoril z udarci. V taborišču si moral znati preživeti. Če nisi znal jezika, si bil za nekaj tednov bližje smrti, saj nisi razumel povelj kapojev, niti nisi vedel, zakaj so te pretepli, ne kdaj moraš vstati za hrano, ko so poklicali tvojo številko. Mladi italijanski inženir Levi si je najel učitelja nemščine; plačal ga je s svojo porcijo kruha.

Po svoje priviligirano mesto je imela "posebna komanda", katere člani so imeli dovolj za jesti, toda: voditi so morali ljudi v plinske celice, iz celic odstranjevati trupla, jim iz čeljusti puliti zlate zobe, ženskam striči lase ... Bili so najvišja kasta zapornikov, toda vse do zadnjega člana so jih na nekaj mesecev pobili; po prvem pravilu - nihče ne sme preživeti, da ne bi pripovedoval, kaj se je dogajalo.

Kakšno knjigo je pisal Levi? - Svoje spomine? Njegov največji problem je bil sploh sestaviti pripoved, minuciozno je namreč razbiral iz pričevanj, tehtal principe in motivacija pozabe - tako pri krvnikih kot žrtvah -, se zavedal, kako zelo omejena polja vednosti so imeli taboriščniki, se spraševal o "sivih conah" kolaboriranja, o egoizmih, ki so gnbali tudi jetnike ...

V poglavju o intelektualcih si postavlja vprašanje: ali je bil intelekt prednost? "Navada, da nikoli ne ostanem brezbrižen do oseb, ki jih predme pripelje usoda. To so ljudje, hkrati pa tudi "primerki", vzorci v zaprti kuverti, ki jih je treba prepoznati, analizirati in stehtati. Zbirka vzorcev, ki jih je pred menoj razprostrl Auschwitz, je bila obsežna, pestra in čudna. Sestavljali so jo prijatelji, nevtralni in sovražniki,; vsi ti so bili hrana za mojo r4adovednost, ki so jo takrat in kasneje imeli nekateri za ravnodušnost. Ta hrana je vsekakor prispevala k temu, da je pri življenju obdržala del mene, pozneje pa mi je priskrbela snov za razmišljanje in pisanje knjig." Na koncu je bila nekoč rešilna teža razuma zdaj celo zanj pretežka: leta 1987 je napravil samomor.

Skupaj z Benzom Holokavst in Kerteszom Brezusodnost tvori Levi triado slovenskih prevodov zadnjih let o koncentracijskih taboriščih in iztrebljanju Židov: fenomen nemškega uničevalnega stroja (Benz), transformacija človeka iz jetnika v napol truplo (kertesz) in psihosocialna struktura taborišč (Levi).