Bela Hamvas: Silentium; Skrivni zapisnik; Unikorn

"Človek ni misel, ampak bitje. Bitja pa ne poznam, če ga določim, ampak če poznam njegovo ime."

Navedeni citat pravzaprav še najbolj nazorno ilustrira "tuzemsko poslanstvo" oziroma življenjsko in duhovno pot Bela Hamvasa (1897-1968), tega neutrudnega romarja (beri: iskalca) k samemu izvoru zgodovine, v sam začetek človeškega spomina. Kdaj in seveda zakaj pa Halvas omenjeno romanje sploh začne? Zagon zanj mu da prva svetovna vojna, v katere morijo se vključi kot prostovoljec, a že po nekaj mesecih, pošljejo ga na ukrajinsko fronto, sledi streznitev ("... in je tako nagnusno, da me je sram, da sem se tega udeležil.") - doživi živčni zlom: in, prešine ga spoznanje totalne krize modernega sveta. Zdaj ogromno bere, predvsem Nietzcheja, občutenja krize se poglabljajo ... Kje je rešitev? Hamvas jo (u)vidi na popotovanju nazaj, "po stezi, ki so jo naredili Dostojevski, Kirkegaard, Nietzche, skozi prejšnje stoletje v srednji vek, od tam v stoletja klasične antike, v svet Platona, Pitagore in Heraklita, od tam pa v prazgodovino, k začetkom", to je k svetim knjigam arhaičnega sveta. In te svete knjige, od besedil staroveške Indije, tibetanske knjige mrtvih pa vse do Evangelijev, so božjega izvora, saj njihov nauk ni plod slehernikovega spoznanja, temveč je istoveten z manifestacijo višje oblasti, kot je nivo človeške zavesti. Omenjena manifestacija pa je - razodetje.

Teozofija ali mistika? Ali navsezadnje, nekaj "tretjega"? Odločitev je na strani bralca.