Sigmund Freud: Vic in njegov odnos do nezavednega

Prevod enega temeljnih del, ki jih je nekoč poznal klasični intelektualec.

Da je Freud večen, potrjuje že dejstvo, da je slovenski prevod izšel 98 let po originalu, a njegove misli še naprej ostajajo prodorne, duhovite in lucidne. Na prvem mestu pa kajpak sistematične: uvod, tehnike vicev, tendence vicev, mehanizem ugodja, motivi vicev, odnos vica do sanj, vic in vrste komičnega.

Pa vendar: danes, ko je kot oče psihoanalize samo še citatni avtor, in ko je o različnih aspektih humorja napisano že mnoštvo študij, zakaj bi sploh brali to antikvarno delo?

Freudova izjemnost je v tem, da je najgloblja teoretična razmišljanja predstavil tako, da bralca vodi po poteh misli. A ne linearno, temveč prek meandrov reševanja dilem.

Tako prinese duhovitost na račun zadnjega Napoleona, ki je zaplenil premoženje Orleanov: "C'est le premier vol de l'aigle." Naboj je dvopomenskost besedice vol "let, rop" kar proizvede dvojni tekst: to je prvi let/rop orla. Ko premišljuje o tehnikah vica, najprej izpostavi varčnost, a jo istočasno že relativizira, saj varčnost najdemo tudi v drugih govorih, ki ne proizvedejo humornih učinkov.

Ko se z bralcem potika po kraljestvu vicev, si fenomene predstavlja tako, da jim postavlja zunanje meje: kdaj vic preide v cinizem, kdaj vic postane vic, zakaj se vicu, ki si ga izmislimo ne smejemo sami, ampak nujno rabimo še nekoga, da mu ga povemo?

In kje je najti povezavo med psihoanalizo in vicem?

"Monarh potuje po provincah in v množici opazi moškega, ki je izredno podoben njegovi lastni vzvišeni osebi. Pomaha mu in ga vpraša: 'So vaša mati nekoč služili v rezidenci? - 'Ne, visokost,' se glasi odgovor, 'je pa moj oče.'"

Kako lahko podložnik izrazi svojo jezo in ogorčenje na račun vladarja, ki ga tako ponižuje? - Z udarcem ali psovko tvega lastno glavo, medtem ko mu vic omogoči, da žaljivko vrne v obliki sofisticiranega odgovora.

Še več, v človeku je denimo stremljenje k žaljenju določene osebe, temu pa se upira občutek dostojnosti ali estetska kultura. Toda, če se ponudi besedno in miselno gradivo, iz katerega lahko nastane dober vic, bo ugodje, ki ga prinaša vic, prineslo človeku moč, da premaga močnejšo inhibicijo, ki mu sicer preprečuje žaljenje.

Skratka: duhovito, studiozno in terapevtsko branje v enem.