ur. Iztok Ilich: Pregovori in reki

S panjskimi končnicami ilustrirana slovensko-angleška darilna izdaja.

Pisatelj Aleksander Solženicin išče bit ruske duše v starih pregovorih. Pač po načelu, da je v času globalizacije - ko pljuskajo tuji vplivi z vseh strani - najbolj izvorna modrost ohranjena v narodnih rekih. Ki da spontano prehajajo iz roda v rod.

Toda pregovori kot ljudska knjiga vseh knjig postajajo vse redkejši. Tisti, ki so živi, pa postajajo prazno ponavljajoči: "Kuj železo, dokler je vroče! Zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača! Najprej štalca - potem pa kravca! Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje! Et cetera."

Pregovori učinkujejo kot aksiomi, kot nekakšni neizpodbitni družbeni zakoni: tako kot po zakonu fizike pade jabolko z drevesa vedno na tla, tako tod velja, da se brez muje, še čevelj ne obuje. Toda, če preberemo tole zbirko, v njej najdemo številne reke, ki so bodisi pozabljeni ali vsaj zapostavljeni. Kaj pomeni ta redukcija splošne tradicije? Oziroma drugače: v čem je korist poznavanja starih sentenc?

Poglejmo nekaj manj poznanih: Vsak raj ima svojo kačo! Ne pričakuje sence od včeraj zasajenega drevesa! Dobro orodje - pol mojstra! Samo neumni je vedno zadovoljen s seboj! Njih značilnost je, da človeka opremijo z vnaprejšnjo vednostjo, ko je prek izkušenj dedov sposoben refleksije, ko je torej zmožen videti samega sebe - ne le iz lastne kože, ampak od daleč iz hladne distance.

Obenem pa pregovori prenašajo tudi religiozno upanje v pravični svet, ko je nekdo denimo povsem potolčen od nasprotnika, pa si zamrmra: "Za vsakogar šiba raste!" Praktične koristi sicer ni od tega reka, pa vendar: učinkuje kot balzam za dušo.

Skratka, pregovori kot newtonovska fizika in posvetna biblija v enem.