Saša Veronik: Novinarstvo med nožem in vilicami

Spomini nekoč izjemno popularnega televizijskega voditelja, urednika Deutsche Welle, pomočnika odgovornega urednika Slovenca, predstavnika za tisk in medije v Bajukovi vladi, kolumnista Maga ...

Kariera perfekcionista in medijskega zvezdnika? - Nekega dne je prišel v službo na nacionalko, a ključ naenkrat ni več odprl ključavnice njegove pisarne. Totalna degradacija.

Knjiga torej, ki pripoveduje o zakulisju, ki obnavlja slike slovenskega novinarstva v sedemdesetih in osemdesetih starega režima, ki pripoveduje o izkušnji nemškega profesionalizma v žurnalizmu, ki tke avtobiografsko zgodbo med iskanjem očeta in lastne osebnosti, ki spregovori o pogovorih udbe s tujimi dopisniki, ki v potankosti razgali kadrovsko kuhinjo na TV SLO, ki z navdušenjem opisuje delovanje pomladne vlade, ki z ironijo premišljuje o medijskem umoru te vlade, ki secira oblike skorumpiranosti med novinarji.

Delo ni študija, še manj tračarsko razgaljanje, je esejistična refleksija iz oddaj umaknjenega teve voditelja. Ker v njej nastopajo imena in dogodki, je kajpak provokativna, z izpeljavami se lahko tudi ne strinjamo, a ji moramo priznati vsaj utemeljeni racio. Vendar pa avtor ne povzema le dialogov in ravnanj drugih, temveč z enako mero popisuje lastni angažma, predvsem veselje iskati popolnost nastopa, izdelka, oddaje, konec koncev drobne trike postavljanja pred kamero, hkrati torej mala šola javnega nastopa. Njegove vrednote so visoki konzervativizem, a ne v sterilnosti forme, temveč s pridihom elegance in humorja. Kdaj delujejo resda naravnost staromodno, ko se avtor spotika ob oblekah in gestah novinarjev na tiskovnih konferencah premiera, ko torej stremi za idejo uglajenega spopada.

Najmočnejši del knjige so zgodovinske evidence, ki pravzaprav nikoli niso bile znane. Na primer dejstvo, da v časih, ko nadškofu Alojziju Šuštarju niso dovolili voščiti Božiča na nacionalni televiziji, je to vendarle storil v oddajah na Deutsche Welle: novinarji so ga prišli posnet v Ljubljano, njegovo izjavo so potem predvajali v studiu v Koelnu, katerega program so potem lahko slišali poslušalci v Sloveniji.

Posebnost knjige pa je kajpak zorni kot, saj namesto teksta bolečine in zagrenjenosti prebiramo ležerno ironijo, ki jo preveva podmena: še se bom vrnil.