Jure Šterk: V modri neskončnosti

Nova knjiga potopisov ekstremnega morjeplovca, ki dolge mesece jadra sam po morjih in oceanih.

Njegove knjige potrjujejo tezo, da so doživetja premosorazmerna s potovalnimi težavami. Tam, kjer teče vse gladko, lahko deliš samo vzdihljaje, kako je bilo lepo in naštevaš mesta in države.

Pri Šterku namreč nič ne "štima". Rezervni motor mu crkuje, izgubi edini trnek, sredi oceana mu crkne radijska postaja, v pristanišču ne dobi vize, v bližnjem mestu ga okradejo, nagajajo mu večje ribiške ladje, vsake toliko se mu na barki kaj polomi, zagrabi ga zobobol, sredi noči ga skoraj pomendra velika ladja, ki mu preluknja jadrnico ...

Prav opisovanje tega izjemnega sveta, v katerega slehernik zlepa ne stopi, je njegova moč, s katero privlači bralce. Znanstvena fantastika, pa vendar - doživeta na lastni koži. Si predstavljate nekoga, ki bi dal nekajletno plačo zato, da bi eno leto ždel sam na barki, se ne upal okopati med mimo plavajočimi morskimi psi, med potjo žvečil posušen star kruh, z zeljnih glav trgal gnile liste in natepaval konzerve dan za dnem, vmes pa trepetal, da ga ne zadane strela na odprtem morju in ne prevrne vihar? Nak, pač pa povsem lahko številne bralce, ki vsaj za nekaj ur podoživijo pomorščakove havarije.

Njegov itinerarij teče iz Pirana do Gibraltarja, mimo Kanarskih otokov, skozi Senegal do Brazilije, od tam do Rta dobre nade, mimo Južne Afrike, se ustavi na otoku Sv. Helene, pa do Kapverdskih otokov, čez Sredozemlje spet domov.

Sama knjiga ni črnogleda, konec koncev tudi tegobe opisuje ravnodušno, kdaj sicer deluje kot poskusni maček, na katerem preizkušajo rok trajanja konzerv, na sploh pa zvedavo opisuje kraje in ljudi, ki jih srečuje. Bralca fascinira lahkotna iznajdljivost, ko se pripelje v mestece ob afriški obali Atlantika in odide na lokalno pošto, kamor si je pred meseci dal poslati jadro iz hrvaške tekstilne tovarnice. Najdeva posebneže, kot denimo pomorščaka, ki je dizelski motor na ladji kuril s sojinim oljem, ali francoskega avanturista, ki pride v Maroko, kjer začne življenje od začetka tako, da si kupi 100-tonsko ladjo, praznuje Novo leto na brazilski plaži, zraven pa v pripoved vplete še kratke zgodovinske refleksije, naj si bo o svojem stricu banu Šubašiću, španskemu kralju Carlosu, dogodkovnih naključjih Napoleonovih porazov, kakšen drobec iz biografije družine za časa komunizma, ali pa tragedija potapljača, na katerega štarta morski pes in to v globini več kot 50 metrov; brez počasne dekompresije se vratolomno požene na površje - reši si življenje, postane pa paraplegik.

Avtor ostaja še vedno eden boljših slovenskih potopiscev, čeravno mu v primerjavi z njegovim delom V naročju vetra (Didakta, 1996) umanjka nekaj svežine in domišljenosti potovalnega loka. Vseeno - rutinirani morski volk.