Primo Levi: Ali je to človek; Premirje

Redko: v istem letu sta v slovenskem prevodu izšli dve knjigi istega avtorja o istem fenomenu. Potem ko je pred meseci "Studia humanitatis" izdala esejistično knjigo Potopljeni in rešeni, sedaj nadaljuje še "Cankarjeva založba" z memoarskima deloma.

Levi tokrat natančno beleži sam način življenja v taborišču. Danes si ga predstavljamo z abstraktno besedo groza, medtem ko nekdanji taboriščnik to kalvarijo vseeno opise kot življenje. Dobesedno, zakaj navzlic poskusu, da bi jih ponižali na raven živali, ostajajo ljudje. Brez ponosa, skrajno egoistični v mislih na lastni preživetje. Jeseni 1944, opisuje Levi, smo razmišljali o eni sami stvari: kako preživeti zimo? In prav ta aspekt ohranja tovrstna pričevanja nadzgodovinska.

V tovarni smrti, kjer je enkratno sadistično mučenja prej izjema kot pravilo, so ujetniki razvili obliko darwinizma. Pisec, ki je bil priča zdesetkanju sojetnikov, je opazoval, kateri so preživeli. Ne, ni bil toliko problem preživeti 3 mesece, kakor leto, dve, da ne rečemo 4 ali 6. Moral si postati nekakšna izjema v nečem, kar pa je bilo mogoče v taborišču, v katerem je ob dominantni ("redni" obroki) obstajala še paralelna distribucija dobrin.

Schepschel je bil sedlar, mož brez večjih talentov, ki pa je vsake toliko ukradel metlo, ki jo je potem zamenjal za kruh. S kruhom si je od taboriščnega čevljarja za kakšno uro izposodil njegovo orodje in med tem izdeloval naramnice, ki jih je potem preprodajal.

Inženir Alfred je prišel v taborišče kot industrijalec in postal nič. Nikakor, skrbel je za svoj izgled, si pral srajco bolj kot drugi, se ni drenjal v vrsti z menažko, da bi obdržal distanco, se kdaj odrekel tudi kakšnemu obroku, da bi prišel do boljših cokel. Vedel je, da je med tem, da te imajo za mogočnika, in tem, da to res postaneš, samo majhen korak. Ko so iskali vodjo nove kemične skupine, je med neobritimi in zanikrnimi ujetniki, njegov obraz prepričal tudi SS-ovce.

Elias je bil pritlikavec, obdarjen z mišicami, kakršnih svet ni videl. "Če mi komajda nesemo eno vrečo cementa, jih je Elias nosil 3 ali 4, tako da so ga občudovali celo Nemci." Kako da je preživel? - "Zunanje uničenje je preživel, ker je telesno neuničljiv, notranje, ker je bil nor (...) Na svobodi bi ga vtaknili v zapor ali v norišnico, v lagerju uspeva in triumfira."

Henri je omikan in inteligenten: govori francosko, rusko, nemško in angleško, poseduje znanstveno in klasično kulturo. Bo preživel? Uporablja tri metode : usmiljenje, organizacijo in krajo. Predvsem zna vcepljati prvinsko usmeiljenje v duše primitivnih surovežev, ki jim komandirajo; najde celo besede, ki ogrejejo

nemškega stražarja. Karkoli naredi ali komurkoli reče je v višji funkciji njegovega plana. Levi: "Danes vem, da je živ. Zelo rad bi ga spoznal kot svobodnega človeka, a si ga ne želim ponovno videti."

Ko beremo delo o taborišču smrti, je to kajpak pripoved o razčlovečenju, a tudi udarec humanizmu, zakaj od institucij je preživela - (črna) borza!