Lojze Kovačič: Otroške stvari

Otroški spomini na otroštvo.

Je mar pisatelj objavil nedavno odkrito pisanje iz šolskih let? Ne, napisal jih je v starejših letih ter z njimi za malo prehitel smrt. V njih se je postavil v duh dečka, da bi skozi njegov pogled opisoval otroško dobo. Pripoved konča malo pred 11 leti, ko je bil šolsko spričevalo; ko edini v razredu ni izdelal.

Slaba popotnica za življenje, predvsem pa bi najbrž takrat težko našli koga, ki bi stavil, da bo iz dečka nastal največji slovenski pisatelj druge polovice dvajsetega stoletja. Toda prav njegova golgota, ko iz sina bogatega švicarskega krznarja, doživlja očetov finančni polom ter malo pred drugo vojno deportacijo na kmete v Slovenijo, od tam pa v barakarska naselja v ljubljanskem predmestju. Ko iz fantiča, ki govori nemško in zahaja v nemške šole, prileti med slovensko govoreče. Se pravi, ta salta usode so vanj vrezala dogodke, ki so iz dečka v toplem ognjišču doma napravila pobalinčka, ki je predvsem izkušal in meril svet.

Sama knjiga je pisana v težavnem slogu; v njem ni hitre pripovedi, ne šal na samoironije, tudi ne vratolomnih dogodkov. A kljub temu se bralčevo oko zlepa ne odlepi od stavkov, ki se nizajo kot fotografije ljudi, hiš in krajin, ki se vrste v avtorjevem življenju. Vmes pa tečejo strani, dokler se bralec jasno ne ove, da vstopa v otrokovo perspektivo. "Če sem pogledal ljudi na hitro, tule, po ulici, po trgovinah, v očetovem lokalu, si nisem mogel predstavljati, da so bili kdaj otroci, sploh pa ne, da bi se jaz v prihodnje spremenil v enega teh resnih, debelih, suhih, rožnatih in bledih gospodov. Ženska ne bom postal, to sem vedel. Ampak samo moški, ženske in otroci, , to je bilo zame premalo spolov. Na svetu bi moral biti še četrti spol, pa magari da ..."

Otroško kajpak ne pomeni infantilnosti, marveč prej aludira na uporništvo zoper samoumevnosti, na iskanje drugega smisla bivanja: "Zanimalo me je, koliko mrtvi še slišijo."

Še zlasti, če ga primerjamo z modernimi otroštvi, kjer si starši belijo glave, s čim vse naj kratkočasijo malčka, da bi se ne zapadel v dolgočasje in naveličanost. Pisatelj je bil prost staršev. Pač, vsake toliko so padli udarci, ko so v prvem razredu izvedeli, da ga že tri tedne ni v šolo, da je pohajkoval po Baslu in po obrežjih Rena. Ali pa je postal očetov tovariš, ko sta menjavala: oče je kot pacient po bolnišnici zbiral star kruh za družino, sin pa je po mestnih ulicah nabiral čike, iz katerih sta potem družno jemala tobak in si na koncu prižgala vsak svojo cigareto v zavetju tovarištva: "O tem mami niti besedice."

Zgodba, slog in junaki, ki vsak zase prihaja od drugod.