Andrej E. Skubic: Norišnica

Ko je "čas/dogajanje" (od osamosvojitve Slovenije do dandanašnje EU etc. realnosti) genialno označen/o in orisan/o v samem naslovu izdelka: Norišnica!

Kar se jezika, pisave, pa vsega ostalega, kar s(pri)pada zraven zadeva, tukaj je dr. Skubic (mimogrede, kdor "vsaj približno ne pozna" vsebine, ali, konec koncev, pogojno, vsaj "brutalne" vsebnosti njegovega romana, prvenca Grenki med, da o jezikovnoetnološko udarnemu Fužinskemu bluzu na tem mestu niti ne tratimo besed; naj, prosim, kljub fizično! neljubemu "slinslovenjenju", torej rdečenju v lica, pogumno dvigne roko) - znanstvenik, ki piše prozo, in ob tem, pomenljivo, blesti tudi kot izreden prevajalec, saj je denimo, poleg kultnega Trainspottinga, v slovenščino prevedel klasično, do sedaj takorekoč neprevedljivo! Joycevo delo, Finneganovo bdenje - nesporen garant oziroma podpisnik za zares dodelano in kvalitetno izpisano berivo. No, v pričujočem "poskusu" nam Skubic tako poda/r/ja enajst kratkih zgodb, ki, kot že okarakterizirano, verno podajajo prej bedo kot blišč naše zadnjedesetletnostvarnosti. Prva zgodba, Poslušajte; gospod Marjan, dobesedno zabuči v bralca z "enajstih radiotelevizijskih programov obenem", pripoveduje pa, oj banalno, o že davno izpeti komunikaciji med zakoncemakomajzačetnikoma; druga, Anadaluzijski pes se, vključno z na prestolu ucrknjenim Vragom, dogaja na lokaciji K4; ...; - poslednja, enajsta, Nič hudega ni, občuteno prikazuje kalvarijo hudo bolnega otročka, punčke Lane ...