Janja Rakuš: Električna zadrga: citoplazmatični remix

Realnost sveta techno kulture in informatike. Ali, poslovenjeno: roman o generaciji Z.

Znameniti nadgraditelj Nobelovega dinamita, "A-bombnik" Alfred Einstein je nekoč izjavil, da sicer ne ve, s kakšnim modernim orožjem se bo "klalo" v tretji svetovni vojni, zagotovo pa si upa trditi, da se bodo v četrti ljudje zopet pobijali med sabo z - gorjačami. No, in na podobno pomisel nas, grobo realistično, sliko za sliko, napeljuje tudi pričujoči roman, ki pripoveduje, kot že rečeno, o predzadnji generaciji, to je generaciji Z. Skratka, doklej, do katere meje je torej ta (iz dneva v dan bolj in bolj napredujoča) do/iz/gradnja babilonskega stolpa sploh /še/mogoča? Zdaj pa h knjigi: gre za dinamično napisan roman, ki bralca (edini pogoj je vsaj minimalen nivo njegove t.i. funkcionalne pismenosti oz. splošne izobrazbe) že po prvih použitih stavkih dobesedno vsrka vase.

Saj, že res, da je sama "oskubljena" rdečenitna ljubezenska zgodba Vaske (študentka in radoživka) in Seta (računalničar in radoživec) takorekoč že 1000 + n verzija razhoda in, nazadnje, kako pravljično, zopetne združitve ljubimcev; ampak, kar v Električni zadrgi šteje, prevzame, šokira - to pa je Vaskino in Setovo dojemanje in jemanje obstoječega sveta v užitek (in muko!), ki ga lahko pričarajo samo techno ritmi, pospremljeni s kolon(ij)o ekstazijev. Sledi šumot (tudi: film) v glavi in mrščavica v mednožju ...

Obvezno čtivo za vse, ki po starševski ali službeni dolžnosti sobivajo z mladostniki.