Sharon Amos: Trpežne rastline

Leksikon trdoživega zelenja.

Običajno si ljudje zaželijo na vrtu čim bolj cvetoč grm, posebnih barv, skratka, botanični vrt naj bi bil predvsem paša za oči. Avtorica pa ravna nasprotno, zakaj v ospredje postavi grde račke. Mar propagira bilje najbolj nemogočih oblik, polno trnov in odbijajočih vonjav? Ne, njen pogled je stvaren: premnogi kraji pač niso idealni, nekje je prevroče, drugod pretemno, spet drugod uborna zemlja ... Zato je napisala knjigo, v kateri opisuje rastlinje, ki preživi v ekstremnih pogojih. Res, pravo čudo je pogledati regrat, ki požene tam, kjer se po definiciji ne rojeva novo življenje, v asfaltiranem pločniku.

Vodič sicer ne propagira, katero seme metati po cestah in trotoarjih, ostaja v polju pozitivnega vrtnarstva. Pogleda torej pod drevo, ki meče takšno senco, da živca reč ne raste; tam je idealno mesto za bodečo lobodiko, ki se šopira z vpadljivimi rdečimi plodovi. Nad močvirno zemljo, ki se nikoli ne izsuši ni za obupati; to je raj za himalajskega jegliča, ki razkazuje skupine rumenih cvetov. Kraj, kamor nikoli ne posije sonce, se zdi otožen, vendar šele v njem zares zaživi tolmieja, ki ima tako tanke listke, da bi jih že nedolžni sončni žarki takoj ožgali. V razpokah malte v vrtnem zidu lahko najde svoj dom deltasta avbrecija, ki bi se v bogati zemlji neustavljivo razrastla. Nerodovitna prst, izpostavljena vročini sonca, porodi baklasto lilijo, ki že med letom napoveduje podobe novoletnih pirotehnik. V samem pesku, prek katerega vleče veter, se bajno počuti košati grm tamariske. Če pa si zaželimo pogleda na metulje, jih lahko zvabimo v vrt tako, da vanj posadimo davidovega metuljnika.

Za leksikon - izjemno domiselno.