Ama Ata Aidoo: Vse šteje

Kratke zgodbe avtorice, ki jo uvrščajo med najbolje afriške pisatelje.

Branje ni lahko, v svetove, ki jih opisuje, zlepa ne padeš. V zahodnjaške junake se hitro vživiš, dovolj je situacija in že lahko zaznaš, katere vrednote in goni, jih bodo vodili, kje so ovire, kakšne so in kje ležijo.

Pri Aidoo lahko samo tipaš in vztrajaš. Poskušaš prek netipičnih metafor dojeti zaznavanje mladeniča, ki opiše deklico: "Ustnice z rdečo barvo so bile videti kot kri." Drugod gimnazijko, ki oriše vzdušje kolonijalne viktorijanske šole, ki je poučevala črnce angleško književnsot: "Ko je najbolj žgalo sonce, ki je bilo dovolj vroče, da bi ogrelo kopel za prababico, smo brali o kočijah, ki so obstale v snegu. Od tega sem venomer postala zaspana."

Če se torej bralec prebije skozi prvih 60 strani, bo lahko z avtorico pohajkoval po Gani. Srečeval teme otrok in staršev, umiranja dece, a tudi prvinskega veselja nad življenjem, za katerega ni treba takorekoč nič, saj ga napolnjuje že pogled na bivajočega sina ali hči. A zgodbe niso enosmerne, tudi ne različice socrealizma, v sebi nosijo tudi hladno ironijo življenja.

Sin, ki z odliko maturira, prosi očeta, da nese podkupnino k uradniku na univerzi. Zakaj?, se brani stari, ki je glasbenik in umetnik, ki ne more prelomiti načel v situaciji, ki se mu zdi povsem iracionalna: kako da enega najboljših dijakov ne bi sprejeli na fakulteto? Izjemni dialog med sinom in očetom ne pripelje nikamor, pač - rezultati vpisa so katastrofalni, sin je imel prav. Zdaj se za zmeraj razideta, stari se zapije, sin pa uspe po naključju na ameriški univerzi, še več, postane ambasador ZDA v svoji nekdanji domovini, a brez happy enda; onadva sta opravila za vedno.

Brez dvoma: prihaja čas afriške književnosti.