Peter Fiebag et al.: Skrivnosti davnine

Ilustrirani pregled arheoloških ostalin in skrivnostnih svetov mitov, svetih zgradb in nenavadnih dogajanj.

V tovrstni literaturi običajno kraljujejo Machu Picchu, Stonehenge, Troja, Delfsko preročišče in podobni. Tudi tod ti ne manjkajo, vendar pa so jim dodane še legende in bajke, nauki prednikov ter izginule dežele. Slednje seveda najbolj privlačijo duha, ne toliko razvpita Atlantida in bajno bogati Eldorado kot tisti manj znani.

Denimo celina Lemurija, ki naj bi povezovala Madagaskar z Malezijo, kot delni dokaz pa služijo polopice lemurji kot vez z domnevnimi Lemurji, brezmožganskimi opicam podobnim ljudem. Ali pa Avalon, kraljestvo v megli, kjer vladajo fizikalno-metafizično zakoni, po katerih so druidi prehajali skozi prostor in čas.

Res, reč je že v polju pravljičnega, a vendar avtorji ponujajo vsaj miselne poti, po katerih je mogoče mite rekonstruirati kot

realne entitete. Za ameriškim ljudstvom Anasazijev, ki so izginili sredi 13. stoletja, so ostale pečinske stavbe v skalovjih Kolorada pa pleteni izdelki, tako umetelno izdelani, da še dandanes držijo vodo.

Kamnine in ostaline so ločnice od pravljic; če vzamemo himalajsko bitje jeti, njegove sledi stopala in potem teorijo, ki stvari spravi v red - tibetanski medved. Ali vesoljni potop kot svetopisemski pojem, ki vztraja v različnih verah in bajkah širom po zemlji. In za njim iskanje dokazov: arheolog Woolley je l. 1922 pri izkopavanju sumerskega mesta Ur odkril plast ilovice, ki nakazuje na poplavo, Ballard je l. 2000 pred turško obalo Črnega morja na globini 100 m detektiral 7500 let staro mesto, zraven pa jasno vidno črto nekdanje obale.

Čar knjige je njeno verovanje v človeški um, v arheologe, proučevalce oceanov, biologe etc., ki dokazujejo, da ni nič dokončnega, da se morda tudi za tisočletne skrivnosti najdejo racionalnejše razlage.