Marcel Pagnol: Slava mojega očeta

Spomini na bukolične čase otroštva.

Francoski pisatelj in cineast Marcel Pagnol (1895-1974) je zapustil človeštvu cikel knjig in filmov, ki opevajo užitek prvinskega bivanja na podeželju Provanse. Slovenski prevod njegovega dela iz leta 1957 pa je tako zastarelo delo, da dobiva že dimenzije znanstvene fantastike.

Zgodba pripoveduje o poletnih počitnicah, ki ju dve učiteljski družini preživita ob začetku prejšnjega stoletja v stari kmečki hiši. Pisatelj se jih spominja skozi otroške oči, ko jih predstavi kot čarobna doživetja prirode, lova in potepanj.

Delo je šokantno iz moderne perspektive, ko se starši sistematično trudijo, kam vse bi zvlekli otročad, kaj vse bi si izmislili za počitniški program, s čim vse bi se kratkočasili. V Pagnolovem otroštvu je bilo enostavno: otroke so spravili na kmete, jih hranili in spravljali spat ob uri ter postavili nekaj omejitev gibanja. Toda mali Marcel je bil očaran. Kako? - Ves svet je bil njegov, z bratom sta se po mili volji igrala indijance, opazovala kako tigra (bogomoljko) požrejo mravlje, stikala po globelih in se skrivala pred jastrebi. Tako izločena iz sveta odraslih sta z ušesi strigla ob njihovih pogovorih, lovila njima nepoznane besede ter se poskušala pretihotapiti v prepovedani svet lova.

Delo ni podobno Kekcu, saj so vsebine povsem realistične, v njih pa so vpete slike idiličnosti patriarhalne družine, v kateri otrok požira življenje in občudujoče spremlja očeta in strica. Posebej nenavadna je danes videti lahkotnost, s katero meščanske družine sprejmejo idejo počitnic. Oče nakupi pri starinarju pohištvo in najame dva voza, da prtljago odpeljeta na kmete. A glavni igralci niso le osebe, naenkrat odigra epizodno vlogo celo vsak posamezen kos, naj si bo stara puška in obred preskušanja, če bo zdržala streljanje, ali pa igra, kot je lov na škržate.

Navidez neusodni trenutki, ki pa jih pisatelj popiše s takšno strastjo, da dobi bralec občutek, da bere zgodbo najsrečnejšega otroštva.