Milan Petek: Ubiti vampirja

Se jim je, primorskim nonotom, tem že pregovorno najboljšim pripovedovalcem štorij, vendarle pridružil, ki jim je kos.

Naš pripovedovalec (r.1960, otroštvo doživljal v Veliki Nedelji pri Ormožu), je v "prostem" času sodnik za prekrške - ja, kje pa drugje kot v Novi Gorici (podatek je resda iz preteklega leta, ampak menda še vedno drži, saj sodniki vendarle niso takšne vrste institucionalni pastirji, da bi jih gazda kar čez noč, z dekretom, odteral z enega pašnika na drugega), torej v primorskem rajonu, tej Meki ljudskega zgodbarstva, kar se mu je pri njegovem pisanju kar nekako prilepilo na kož/uh/o - ko pa zapusti palačo pravico, pa začno teči delovne ure njegove prave poklicanosti, t.j. že omenjeno pisanje, ostro in neprizanesljivo ...

No, pričujoča knjiga je "stkana" iz sedemnajstih večinoma surovo (nad)realističnih novel, v katerih se usodno zapletajo in razpletajo življenjske, bivanjske niti malih "človekotov": na sveti večer rojeni Slavko Š. je tako živi primerek srednjega spola, ki naj bi ostajal le v gramatiki in so ga celo življenje fukali, kot kakšno pičko; Ibra Z., nesrečnika iz Bosne, je med spanjem kot prasca zaklala njegova še bolj nesrečna žena Nisveta; ljubosumni, divji Mirko Z. je na priležnici Benki nazorno pokazal, kaj se dobesedno pravi "jih dobiti po pički" ( ... še so bile vijoličaste proge od udarcev s šibjem, tiste prej krvave so se zdaj celile, dlak ni imela več, vse so bile populjene ...); Pavle, učitelj tehničnega pouka, natepava sedmošolko; - in tu je še srhljiva zgodba o telefonskem klicu iz sveže zasutega groba; pa zopet zgodba o ...

Nadgradnja britofnih Zapiskov z mrtvega brega.