Czeslaw Milosz: Prevzem oblasti

Roman o poljskem koncu druge svetovne vojne.

Pred tedni je odjeknila vest, da je umrl poljski nobelovec Czeslaw Milosz. Edino pri literatih ima bralec ta privilegij, da ne reče: joj, kaj sem zamudil, ko ga nisem bral še za živega! Pisateljeva smrt v svojem absurdu namreč porodi zanimanje za pisateljeva dela.

Pri tem disidentu, ki je emigriral izpod komunizmom, teče vzporedna zgodba slovenske zgodovine. Roman, ki ga je napisal leta 1955, so prevedli skoraj pol stoletja kasneje, Dolino Isse prav tako iz l. 1955 pa šele leta 1981. Značilnost slovenskega komunističnega režima je bila boljševistična zvestoba, saj založbe pri nas niso izdajale le slovenskih literarnih disidentov, temveč so bile tovariške tudi do poljske KP, pa tako tudi Milosz, dokler ni bil okičen z Nobelovo nagrado, zlepa ni prišel do slovenskih bralcev.

Avtor v Prevzemu oblasti orisuje stanje duha med poljskimi intelektualci, ki so bili zunaj običajnega antagonizma dobri vs. slabi. Delili so se namreč na te, ki so iz mest, okupiranih l. 1939 od Rusov, prebegnili raje pod nemško Poljsko, na one, ki so bili antisemiti in so že pred vojno simpatizirali z židovskimi pogromi, na prvinske komuniste iz prve vojne, na katolike, ki so videli ideal države v diktaturi, oplemeniteni s katolištvom, na tiste, ki so jih Rusi na začetku vojne odgnali v taborišča na vzhodu, sredi vojne pa so jih rekrutirali kot poljsko vojsko komunistov, ki je prodirala skupaj z rdečo armado, na one druge, ki so ob nemškem napadu ubežali na zahod in so v poljskih enotah britanske aviacije med varšavsko vstajo z letali vzpostavili zračni most pomoči, na te, ki so od začetka partizanili po hostah, spet one, ki so vodili upor zoper nemško okupacijo pod poveljstvom pobegle vlade iz Londona, na poslane v nemška koncentracijska taborišča, na skrivače, ne nazadnje na pianista, ki med bobnenjem topov med varšavsko vstajo odloži revolver in zaigra Chopina ...

Skratka, modusov upora je bilo za slab ducat. Kar je pravo olajšanje nasproti vladajoči slovenski dihotomiji, ki postavlja usodnost okupacije kot preprosto alternativo: partizani ali domobranci.

Knjiga o bogastvu poljskih alternativ, ki pa se konča s partijskim prevzemom oblasti.