Zorko Simčič: Človek na obeh straneh gore

Edini roman, iz knjižne produkcije dnevnikov, ki zaseda posebno mesto.

Pisatelj, begunec pred Titovimi partizani, ga je izdal leta 1956 v Buenos Airesu, v Sloveniji pa so ga začeli ponatiskovati šele po letu 1991. Eden največjih slovenskih romanov, ki ni doživel množičnega razširjanja, ki je bil odrinjen in zatajevan, je z razvpito založniško akcijo prvič na veliko ponujan bralcem po Sloveniji. Tak ose je vsaj deloma približal položaju Cankarja, Finžgarja, Jurčiča in drugih, ki so jih še v partijskem režimu izdajali v desettisočih izvodih. In s tem dobil institucionalno priznanje, da gre za veliko delo.

Res, še danes, pol stoletja kasneje, je vitalna knjiga, za katero ne moremo reči, da je zastarela, ne po vsebine in ne po stilu. Njena tema je spopad med partizani in domobranci, njena zgodba pa junak, ki to ni. Literarna kritika ga šteje za antijunaka, dejanja ne izvirajo iz njega, on je šele ta, ki vanje pada. Toda delo te tematike je napisano izjemno, nobenega političnega in zgodovinskega resentimenta, ampak le zgodba o ljubezni. On je begunec, ki je v otroštvu bežal pred mačeho, kasneje pred partizani, vmes pred ženo, na koncu pred njo, vseskozi pa pred seboj. Čeprav potuje: od Trsta, Ljubljane, Koroške, argentinskih hribov do Buenos Airesa, v resnici čaka, da se mu usoda dogodi: "Ni vedel, kdaj sta se prijela za roke (...) Se nasmehne. Prvič po letih čaka ne neko žensko." Roman ne teče linearno, dogodki si sledijo od konca proti začetku, a na koncu se pojavi šele pravi konec z velikim preobratom. Knjiga je pisana kot filmska predloga, v drugačnih ideoloških okoliščinah bi imeli slovensko Casablanco. Namreč ljubezen je nekajkrat prepovedana: junak je poročen, ona je dekle pokojnega brata - domobranskega vojaka, in ona je v resnici vseskozi delala za "rdeče".

Posebna moč knjige je šarmantni lik emigranta, ki mu ne uspeva nič kaj velikega, a vendar ostaja zvest samemu sebi: kakor da je ostal v Ljubljani ali v Trstu, je še naprej prepreden z mislimi o samem sebi. O izgnanstvu slovenske kolonije antikomunistov govori na intimni način skozi paralelo, ko skuša razumeti svoj ljubezenski odnos z "rdečo" Katjo, svoje vzgibe in odločitve, z obujanjem otroštva ter drobnih travm. Začetek, ko vznikne ljubezen, je posajen na najbolj morbidna tla, v mrtvašnico, na pot, na kateri se prvič ujameta pogleda dveh neznancev. Konec, ki kakopak ni happy-end, pa je veličasten tudi iz političnega vidika

priznanja drugi digniteto, saj celo ona v trenutku izpolnjevanja partijske naloge zastane, njen strel odleti mimo.

Kulturno barbarstvo, da te knjige niso imeli na policah ljubljanskih knjigarn že leta 1956.