1. 10. 2004 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Ljenko Urbančič: Božja dekla
MM Press, Sidney 2004
Vodja domobranske propagande, časopisni urednik in vojak je tokrat napisal nenavadno zbirko črtic.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
1. 10. 2004 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Vodja domobranske propagande, časopisni urednik in vojak je tokrat napisal nenavadno zbirko črtic.
Osrednja lastnost dela je nepoznana svežina, ko se bralec lahko samo čudi živosti, s katero avtor opisuje dogodke v kavarni Slon, v Zvezdi, ali pa dialoge izpred 60 in več let. Tema je seveda standardna: spopad komunistov in domobrancev, toda tokrat v čistem meščanskem miljeju v reflektirani drži, kjer jezo in sovraštvo nadomesti lahkotna ironija.
Recimo spomini na maturo na Vegovi septembra 1944: "Bili smo mešanica civilistov, OF-arjev ter domobrancev v civilu in uniformah. Profesorji so nam pogledali skozi prste in smo vsi zdelali. Saj so vedeli, da bo Slovenija po vojni in državljanski vojni prikrajšanaza veliko število maturantov." Ali še bolj partizanska prigoda, ki jo opisuje Svetina, ko se je poveljnik odločil, da bodo zaradi lakote ubili konja Dinka, čemur se je s svojim telesom uspešno uprl minerec; in cinični pripis, kako se na Rogu '45 ni našel minerec, ki bi se uprl streljanju domobrancev.
Svet spopada se razteza od Ljubljane, zagrebških ulic, angleških taborišč, Avstrije, Avstralije pa ponovno Slovenije po l. 1991. Namesto trdega duela mi proti njim pa dežujejo kratke kapsule protislovij v konfliktih. General Rupnik je imel v pisarni, v kateri je sprejemal tudi nemške častnike, fotografijo, na kateri si s kraljem Aleksandrom ogledujeta obrambne okope, Rupnikovo linijo, ki naj bi državo branila pred tujo invazijo. V Zagrebu aprila 1941 je kot jugoslovanski vojak pred Nemci in ustaši našel zavetje pri katoliškem duhovniku, ki pa se je potem, ko ga je nahranil, mu dal civilno obleko in ga nastanil, poslovil rekoč: grem na ulico, da se še jaz poveselim novega časa.
Vendar se avtorju čas ne ustavi s koncem vojne, prigode niza naprej, ko spopad domobrancev in partizanov živi v drobnih detajlih konec devetdesetih; tako se nekdo odpravi na sprejem k nadškofu brez kravate, k predsedniku čez nekaj ur pa zadrgnjen s kravato.
Skratka, emigrantska literatura v obliki esejistične refleksije.
