David Hill: Prav tam, kjer boli

Grozljiva, a v današnjem naspidiranem, razrvanem svetu na žalost zelo pogosta tematika: o otrocih, ki se trpinčijo.

Predzadnji kader: srednješolkina soba in njena kopalnica (ja, punca izhaja iz finančno mogočne družine) sta oškropljeni s krvjo, o dekletu pa ni ne duha ne sluha ... No, in komaj zdaj, po dolgih sedmih letih dekličinega trpljenja starša (oče je uspešen poslovnež, mama mega snobistična gospa) končno spregledata, kako sta od otroka ne dobrohotno starševsko pričakovala, ampak grobo zahtevala preveč oziroma nemogoče. Glavna junakinja, njuna hčerka Mallory je namreč popolnoma povprečno dekle, ki je prisiljeno dosegati nadpovprečne rezultate tako v šoli kot tudi pri igranju klavirja -. a kaj, ko se ji kljub nečloveškemu trudu in lomi in zalomi na obeh področjih.

In potem, po vsakem porazu, pač sledi "od/rešitev": samokaznovanje ("... prvič sem to storila, ko pri izpitu iz baleta nisem dobila navišje ocene ... s pestjo sem začela udarjati v rob postelje in udarjala sem, dokler nisem začela krvaveti. Sploh me ni bolelo; bilo je ... skoraj odrešujoče."). Razrešujoči kader: na dekletovo srečo se vanjo zagleda pesniško nadvdahnjeni sošolec Slade, obema pa moralno oporo nudita njegova materialno in karieristično neobremenjena mama in očim ... Zaključni kader: "Ne pričakujte srečnega konca," je realističen Slade. "Ne bo ga, vsaj ne zdaj. Nekateri se nehajo kaznovati, pa potem začnejo spet in spet ... Otroci, ki se trpinčijo, odrastejo v odrasle, ki se trpinčijo ..."

Še ena "vsakdanja" problematika mladih, ob kateri si ne smemo zatiskati oči.