Gari Kasparov in David Plisecki: Moji veliki predhodniki 1

Prva knjiga usod in življenj nekronanih in kronanih šahovskih kraljev, ki se zaključi z Aljehinom.

Podobnih knjig je veliko, pravzaprav vsaka splošna šahovska knjiga postreže z zgodovino največjih. Med zanimivejšimi so ponavadi pogledi svetovnih prvakov in velikih mojstrov. In Kasparov je vsekakor originalen.

Tudi pri njem se prepletajo partije z utrinki življenj, pa komentarji in observacije trenutno največje šahovske zvezde, ki dajejo tekstu poseben podpomen: partije ocenjuje največji! Tako preseneti, ko Capablanko odpravi kot manj pomembnejšega v zgodovini igre? Svoje nasprotnike je mlel z lahkoto in brez priprav ter globljega dela; ko se je potem pojavil Aljehin, je bil izgubljen.

Fakti tega res ne potrjujejo, zakaj Capablanka je tudi po porazu premagoval Aljehina, zmagoval na najmočnejših turnirjih, leta 1941, sredi druge vojne, je bil v zraku celo ponovni dvoboj z Aljehinom v Južni Ameriki. Kje je potem sol v tej oceni?

Kasparov, ki v knjigi večkrat pojasnjuje psihološke dimenzije igre, postavi za ključ partijo iz leta 1924, ko Capablanka zmaguje, potem pa v dolgi partiji začne delati napake, kar izkoristi Aljehin in remizira, še bolj pa to kapitalizira v spoznanju, ki ga izkoristi čez nekaj let v šampionskem dvoboju, ko sistematično "razteguje" partije, da bi tekmec popustil.

Kajpak Kasparov v tekst vplete sebe, naj si bo z zgodbo, kako je poznal Olgo Čagodajevo, vdovo Capablanke, s pripombami ob posameznih partijah, kako je igral on v sličnih situacijah, kdaj stare klasične partije secira z izpiskom računalniških rešitev, ali pa ko na rahlo razkriva tihe pravice prvakov, ki velikim nasprotnikom preprečujejo sodelovanje na turnirjih, na katerih igrajo sami.

Knjiga, bogata s fotografijami, je za vzhodnoevropske bralce zanimiva še z izpostavitvijo zatajevanega Aljehinovega življenja iz časov revolucije, njegove emigracije in dejstva, da so pod nemško okupacijo Evrope vseskozi prirejali šahovske turnirje, na katerih so sodelovali številni velikani šaha.

Anekdotično pisan tekst, katerega hrbtenica pa so komentarji usodnih in legendarnih partij.