Milan Balažic: Slovenska demokratična revolucija 1986-1988

Vpogled v politiko ZSMS (Zveze socialistične mladine Slovenije) v prelomnih letih organiziranja civilne družbe, Nova revije 57, Mladine in procesa JBTZ.

Knjiga sicer zastavlja svoj projekt kot zgodovina vseh oblik nasprotovanja partijskemu monopolu, vendar pa je najbolj poglobljena in hkrati naklonjena orisu ZSMS. Materiali in evidence, iz katerih črpa, so časopisni članki (v glavnem iz tednika "Mladina"), dokumenti ZSMS, nekaj knjig spominov, predvsem pa lastne izkušnje vodstvenega funkcionarja ZSMS.

Nenavadni melange: pričakovali bi bodisi refleksijo in lastne spomine na delovanje te takrat usodne politične organizacije, ali pa standardno zgodovinopisje, ki bi črpalo tudi po arhivih drugih akterjev zgodovine.

Delo vsekakor osveži spomin in obudi že pozabljene teme (žaganje hloda štefete mladosti, plakatna afera Novega kolektivizma ...), na novo pa izpostavi zakrito delovanje nekdanjega predsednika ZKS Milana Kučana, ko je k sebi klical na razgovore voditelje ZSMS ter jim dobesedno določal, kakšne izjave in politiko naj izvajajo. Balažic navaja tudi upor zoper hegemona, vendar pa je ravno v tem preveč poetičen. Dejstvo je namreč, da se je ZSMS poskušala emancipirati od Zveze komunistov, da ji je to uspevalo, toda bralec bi vseeno pričakoval obširnejšo elaboracijo kompleksnosti te ločitve. Dogodki pač niso tekli pravljično, ko se je z enim rezom osvobodila svojega patrona.

Avtor npr. kot prelomni dogodek navaja Kučanov pritisk ob "plakatni aferi" ob Dnevu mladosti (v jugopolitiki je zavrelo, ko se je izkazalo, da je plakat NK predelava nekega nacističnega plakata iz tridesetih), kateremu se je potem vodstvo ZSMS izmuznilo, ko je v istem dnevu spremenilo svoje uradno stališče. In pika in konec. Opusti pa nadaljnje brskanje po zgodovini, neobjavo naslovnice plakata NK v Mladini, kar je z neposrednimi pritiski dosegel prav tedanji predsednik. In vrnil avtonomnost ZSMS nazaj pod partijski klobuk?

Skratka, knjiga je prinesla pomemben fokus, ki kot ključna leta družbene transformacije postavlja obdobje 1986-88, izpostavlja ključne akterje, prikaže oblike in vsebine dialoških spopadov, ustavi se pa pred fenomenov osamosvojitve. Ne države, pač pa same ZSMS. Slovenska zgodovinska posebnost je bila oblika notranje destrukcije starega režima, ko je mladinska organizacija kot uradna institucija prešla iz stadija podmladka ZK v posebno politično entiteto, ki je začela voditi svojo politiko in z njo de facto postala nekakšna opozicija že znotraj enopartijske družbene ureditve. Tema, ki ostaja izziv zgodovinopisju in politični analizi.