Marie Nimier: La reine du silence

Hit pariškega poletja.

Roman o travmi: pri petih letih se oče ubije v prometni nesreči. O izdaji: v avtu se je peljal z ljubico. O še večji izdaji: v testamentu je slavni pisatelj razdal svoje imetje prijateljem, zbirko knjig sinu, hčeri pa ničesar.

Pripoved o jezi in razočaranju? Ne, pisateljica brska po svojem otroštvu, išče korenine svojih strahov; tako je npr. dolgo zatajevala svoj priimek, ko ga je pisala tako, da je izpuščala drugi -i ter kracala -m do neprepoznavnosti.

Predvsem pa sestavlja slike svojega očeta. Zakaj je po nekaj romanih nenadoma prenehal pisati? Kako, da obstajajo fotografije le s prijatelji in na sceni, ne pa z družino? Brska po podobah iz otroštva, da si prikrade dva utrinka zgrešenega srečanja očeta s hčerjo.

Avtopsihoanaliza, kjer se secira do poslednje podrobnosti. Zato pa poprej poskuša razumeti očeta, njegove vzgibe, ga podoživeti prek babice, hodi po avkcijah, kjer naleti na njegove rokopise, po 30 letih najde na založbi pisma njegovih oboževalk, potem se razveseli njegovega dnevnika, ki opisuje dan njenega rojstva. Mhm, kako se bo razveselilo srce? - Bere: rodila se mi je hči, moral bi jo takoj utopiti v Seni, da bi je ne poslušal ... Paraliza duha, a le za hip. Očeta ne obsoja, tudi si ne dela iluzij, da z detemorom ni mislil resno, preprosto vrta naprej v sebe in v ljudi, ki so ga poznali.

Še preden je to prebrala, je s poskusi samomora malodane uresničila to prerokbo sojenic ob rojstvu. Toda namesto da bi se vdala melanhoniji in svetobolju, piše avtorica boleč roman, skozi katerega poskuša preživeti, ko svojim fobijam jemlje moč tako, da jih literarizira.