Joža Horvat: Molitev pred plovbo

Prevod tragične zgodbe o jadrnici Modra Lasta legendarnega morjeplovca in hrvaškega pisatelja, ki je prva dela izdajal že pred drugo vojno.

Joža Horvat ima prednost pol oceana pred jadralci, ki objavljajo svoje potovalne peripetije. Jadrati ni začel iz svetobolja, ampak iz želje, da uide zaprtemu svetu jugokomunizma, predvsem pa je bil pisatelj že desetletja, preden je objavil prvi jadralni dnevnik. Skratka, ima pravi čut za opisovanje, saj se ne ustavlja pri banalnih opisih bivanja na barki, ampak izpostavlja dogodke, ki imajo pripovedno težo.

Na morju kdaj veter odpihne razlike med prigodami in legendami, med zlemi slutnjami in nesrečami. Tako pripoved o morskem psu, ki ga je ujel kapitan, potem pa z verigo privezal ob bok ladje v pristanišču, da mu jo je čuval, medtem ko je sam odšel v mesto. O sunku vetra, ki je pograbil jato škrjančkov in jih treščil v morje. O jati kitov, ki se je obnašala kot gang pouličnih pobalinov: eden je krenil proti jadrnici, se je igral z njo z zamahi repa, potem pa jo je treščil, da se je razletela, medtem ko je druščina v krogu samo opazovala in nato neženirano odplavala naprej.

Čeprav bi se nemara zdelo, to niso lovske zgodbe, te samo pretikajo pripoved, ki govori o tragediji, ko se avtorju utopi najprej mlajši brat, potem pa odideta še prvi in drugi sin. Vendar pa pisanje ni bolečina, je spomin na skupne plovbe in iskanje smisla tragičnosti, beganje za njenim vzrokom, pa naj si bo še tako iracionalen. Šele takrat, ko je kozmos urejen, preživeli sprejme smrt za svojo, saj ga ne straši več s svojo nepojmljivostjo.

Pripoved morskega volka rojenega leta 1915, ki je plul po nasvetih Homerjevega Odiseja.